Slovo zadnjega golista

»Zapravili ste priložnost, da bi molčali«. Tako je francoski predsednik Jacques Chirac, ki je umrl v četrtek, leta 2003 z najvišjega mesta potrdil stereotipe o francoski aroganci. Njegova puščica je letela na države »nove Evrope«, dežele nekdanjega vzhodnega bloka, katerih predstavniki so na predvečer invazije na Irak z vilniuško izjavo podprli ameriško politiko. Politične okoliščine so bile zaslužne, da so očitku, ki bi v drugačnih časih spodbudil enoglasen val patriotskega zgražanja, mnogi v državah naslovnicah prikimavali.

Spomnimo: takrat so v vseh državah Višegrajske skupine, razen na Slovaškem, oblast imele levosredinske vlade, ki pa so v zunanji politiki (vključno s Slovaško) sledile strategiji ZDA. Busheva zunanja politika je v zahodni Evropi poleg Blairovih laburistov »tretje poti« pritegnila predvsem neokonservativne sile (Aznarja in Barrosa na Pirenejskem polotoku, Berlusconija v Italiji, v Franciji Chiracovega tekmeca Sarkozyja), politične elite na vzhodni strani nekdanjega berlinskega zidu pa so se ne glede na ideološki predznak večinoma pridružile temu »zavezništvu voljnih«. Delno je to veljalo tudi za Slovenijo: Drnovšek je bil slovenska različica Aleksandra Kwaśniewskega – postkomunistični tehnokrat z zmerno socialno-liberalno agendo –, toda zunanjo politiko njegove vlade je usmerjal Dimitrij Rupel in jo poskušal uskladiti z ameriškimi geopolitičnimi interesi.

Podobno kot v Sloveniji je tudi drugod v postsocialistični Evropi ta trend vzbujal negodovanje. Znotraj Višegrajske skupine je bila žarišče odpora Praga. Prav s podporo iraški vojni si je Václav Havel v letih pred smrtjo prislužil dramatičen upad priljubljenosti. Razkol med srednjeevropskimi volivci in njihovimi liberalnimi elitami ima korenine prav v tisti dobi. Zmagoslavna vrnitev govora o »nacionalnem interesu«, »zunanjepolitičnem realizmu« in obuditev proruskih teženj povsod v regiji (razen na Poljskem) sta hčeri takratne dobe.

Državljani, ki so sredi devetdesetih let na oblast vrnili dediče komunističnih partij, so želeli predvsem vrnitev zaščitniške države: demokracija in ekonomska svoboda da, seveda, nadaljevanje vključevanja v evroatlantske organizacije tudi, a hkrati več socialne varnosti, vrnitev lastnega glasu na mednarodnem parketu, več protekcionizma za domače ekonomske akterje. Hkrati pa bi se bili brez prevelike žalosti pripravljeni odreči »pretirani skrbi« do etničnih in spolnih manjšin, kritičnemu pretresu nacionalne zgodovine in sploh večini »emancipacijskih« politik, s katerimi je takratna evropska levica začela nadomeščati boj na razredni podlagi. Hoteli so, skratka, nekaj zelo podobnega golizmu, kakršnega je poosebljal Jacques Chirac, ta »veliki gospod«, kakor ga je pri nas imenoval kontroverzni Janez Rugelj.

V kontekstu postkomunistične Srednje Evrope je Slovenija tu nekakšen case-control: vzporedni primer, s katerim v znanstvenih študijah ugotavljamo, ali bi eksperiment pod drugimi pogoji deloval drugače. Dobrih deset let pozneje lahko rečemo – komajda. Res je, da je pri nas levo-liberalni politični eliti, predvsem zaradi gradualistične ekonomske politike uspelo preprečiti kolaps, kakršen se ji je zgodil na Poljskem ali Madžarskem. Po drugi strani pa je dovolj spremljati zgodbe okoli Adrije, da se spomnimo na precej klavrn konec, ki ga je storil slovenski model državnega kapitalizma. In čeprav gotovo ne manjka ljudi, ki še vedno menijo, da je za to kriva neoliberalna politika prejšnjega desetletja (»Ruplovi prijatelji«, če hočete), je precej očitno, da je poskus slovenskega »golizma z levičarskim obrazom« (formula nacionalni interes plus socialistična retorika) nasedel na čereh globalne krize. Čeprav so pri nas socialne razlike manjše kot v nekdanjih državah sovjetskega bloka in s tem tudi politični konflikti manj vehementni, pa makroekonomski kazalniki prav nič ne kažejo, da bi bilo naše gospodarstvo v bistveno boljši kondiciji in bolje pripravljeno za naslednji val recesije. Kvečjemu obratno.



Toda za Chiracovo dediščino gotovo pomembnejše dejstvo, da ga je smrt doletela v trenutku, ko se zdi golistična zgodba izpeta tudi v njegovi Franciji. Zmerni konservativizem po golističnem kroju je na zgodovinskem dnu in grozi mu, da bo izginil pod dvojnim pritiskom lepenovskega nacionalizma na svoji desni in macronovskega neoliberalizma na svoji levi. Model centralistične »države varuške«, ki z bonapartistično energičnostjo od zgoraj navzdol koordinira interese elit, »malega človeka« pa drži v stanju dobrohotnega paternalizma, je v krizi.

Glede na zelo klavrno notranjepolitično zapuščino dolge Chiracove kariere, ni čudno, da se pisci naklonjenih nekrologov obračajo k njegovi zunanjepolitični dediščini. A tudi slavljenje Chiraca kot »državnika, ki se je zoperstavil vojni v Iraku«, temelji na tisti prijazni hipokriziji, h kateri se ljudje radi zatekajo ob pogrebih. Chirac je invaziji Iraka nasprotoval iz istega hladnega oportunizma, zaradi katerega je obnovil francoski jedrski program in Francijo že kot premier vmešal v skoraj vse državljanske vojne v srednji Afriki: vključno z ruandskim genocidom.

V času trumpov, salvinijev in Johnsonovega blebetanja na zasedanju skupščine OZN je razmljivo, da v Chiracu mnogi vidijo gentlemana neke boljše dobe: desničarja dobre stare šole. Toda njegova »žlahtna konservativnost« je v svojem ciničnem pragmatizmu, osredotočenem na golo raison d'État, že vsebovala klice poznejše dekadence. Če hočemo zglede za boljšo politiko desno od sredine, moramo dlje v preteklost – k ustanovnim krščanskodemokratskim očetom evropske integracije ali k liberalnim arhitektom povojnega socialno-tržnega gospodarstva – ter obenem dlje v prihodnost. K novim drznim sintezam, kakršna je bila golistična ob svojem nastanku – novim idejam, kako okrepiti liberalno demokracijo v neizprosnem svetu, kakršnega nam ga je zapustila Chiracova generacija.