Deček z izbrisanim imenom

Ob sobotah dopoldne se na pragu svojega stanovanjskega bloka v Budimpešti pogosto obrnem v nasprotno smer kot med tednom in se namesto v center odpravim na Trg Lehel. Tu, sredi prometnega križišča med dvema vpadnicama in železniško progo, stoji velika pokrita tržnica. Izbira je pestrejša kot v supermarketih, cene so dostopne, vrvež je gost, a na njej bomo zaman iskali tisto šarmantno starosvetnost, ki iz nakupovanja v številnih mestnih tržnicah stare celine, začenši z ljubljansko, ustvarja prvovrstno kulturno doživetje. Prednost tržnice Lehel je predvsem ta, da je ni dosegla turistifikacija. Zasluge za to lahko poleg lokacije nedvomno pripišemo tudi njeni arhitekturi. Znani mednarodni vodič tržnico opisuje preprosto kot »grozljivost«. Neki britanski potopisec dodaja, z nezamenljivo angleško pikrostjo: »Ena najzanimivejših tradicionalnih tržnic v Pešti, Lehel csarnok, domuje v odurni stavbi v obliki ladje, ki jo je projektiral László Rajk, sin komunističnega notranjega ministra, ki so ga leta 1949 usmrtili zaradi »titoizma«. Zdi se, da je to njegovo maščevanje«.

Eklektična rumena stavba, ki naj bi s svojimi nesimetričnimi terasami, posejanimi z bujnim zelenjem, evocirala Babilonske viseče vrtove, je verjetno res le priča svoje dobe. Težko si je predstavljati, da bo njena estetika preživela svoj čas. A vendar je zgovorna in zanimiva priča. Govori o desetletju po padcu berlinskega zidu, ko je eksplozija barv in domišljije predrla sivino poznega socializma in ko so dela številnih ustvarjalcev iz tega dela Evrope izkazovala hlastanje po novosti ter izvirnosti, kot bi hoteli nadomestiti desetletja omejitev in dušeče uniformnosti.

Njen snovalec László Rajk je bil rojen leta 1949, a je šele v annus mirabilis 1989 smel odpreti lastni arhitekturni biro. Pred tem se je preživljal s postavljanjem filmskih kulis in projektiranjem tovarniških hal, a vedno pod pogojem: delati je moral pod psevdonimom. Njegovo ime se ni smelo pojaviti v javnosti. Bilo je preveč provokativno. László Rajk se je namreč imenoval po svojem očetu. Nikoli ga ni poznal, a stigma, povezana z njegovim imenom, ga je spremljala vse življenje: od samega rojstva, le nekaj tednov pred očetovo aretacijo, pa vse do smrti minuli teden, le nekaj dni pred svojim prijateljem, političnim somišljenikom in mentorjem Györgyem Konrádom.

László Rajk, mlajši, je bil ena najbolj tragičnih osebnosti madžarske kulturne zgodovine druge polovice prejšnjega stoletja. Njegov istoimenski oče je bil komunistični veljak, ki je organiziral madžarsko različico stalinistične infrastrukture terorja. V prvih povojnih letih je kot sovjetski zaupnik bedel nad kratkotrajnim demokratičnim eksperimentom in s tako imenovano »taktiko salame« drugega za drugim izločal potencialne nasprotnike komunističnega prevzema oblasti, ki se je pripravljal v zakulisju. Najprej so bile žrtve njegovega terorja osebe in skupine, upravičeno osumljene sodelovanja s prejšnjimi filofašističnimi režimi. Ko se je krog represije razširil na neoporečne demokrate, je bilo že prepozno.

A kot je znamenito napovedal Danton, je revolucija kot Saturn: žre lastne otroke. Na začetku leta 1949, le nekaj tednov po rojstvu svojega edinorojenca, je roka totalitarnega terorja dosegla svojega arhitekta. Rajka so na montiranem procesu obtožili »titoistične deviacije« in ga obsodili na smrt. Sledila je damnatio memoriae. Ženo so zaprli, otroka pa dali v rejo. Da bi smel še naprej nositi provokativno ime, je bilo seveda nezamisljivo. Pod tujim imenom, v tuji družini, iztrgan iz svoje preteklosti in identitete, je živel do leta 1954, ko so mater v času postalinistične odjuge izpustili iz zapora in ji dovolili združitev s sinom. Pri petih letih je László dobil nazaj svoje pravo ime. Šestega oktobra 1956 je smel deček prisostvovati prekopu očetovega trupla. Dogodek, ki mu je prisostvovalo na desettisoče ljudi, je bil uvod v madžarsko revolucijo. Po padcu režima bo prav László Rajk, mlajši, projektiral enega od osrednjih spomenikov temu dogodku. Danes tega spomenika, v primerjavi s precej manj posrečeno tržnico, ni več: izginil je v vrtincu Fideszove totalne revizije madžarske spominske politike.
Rajk, ki je v sedemdesetih letih postal eden najvplivnejših predstavnikov demokratične opozicije, v zgodnjih devetdesetih pa intelektualna ikona madžarskega liberalizma, je v zadnjem desetletju s svojim lastnim življenjem spet postal neprijeten opomin. Njegovo ime je bilo kot nema priča dejstva, da se disidentstvo v osemdesetih letih, ki je imelo levje zasluge pri demokratizaciji, ni napajalo iz zanosnega reakcionarnega antikomunizma predvojnega obdobja, pri katerem se navdihuje Orbánov režim, temveč je izhajalo iz tragične izkušnje idealizma, ki se sprevrže v tiranijo. Zato njegovi predstavniki niso imeli nobene želje, da bi kolektivizem na razredni podlagi zamenjali z drugim, na etnični ali psevdoreligiozni podlagi.

Toda čeprav so njihov umirjeni skepticizem, ironična drža do vsakršnih ideologij, zavračanje slehernega kolektivizma, kritičnost do velikih zgodovinskih pripovedi nedvomno predstavljali dragocen prispevek k politični kulturi, prežeti z izključujočimi odrešenjskimi projekti, so se izkazali za prešibke, preveč anemični, da bi se lahko uspešno zoperstavili novim populizmom. Žareča igrivost tržnice na Trgu Lehel je postala pričevalec liberalnega medvladja, stisnjenega med dva avtoritarna režima. Govori o hrepenenju po individualni izraznosti po padcu socializma, a hkrati o jalovosti projekta, ki je bil premalo pozoren na potrebe ljudi – tako na potrebo po navezavi na tradicijo kot na potrebo po družbeni funkcionalnosti.

A od ene generacije ne moremo terjati vsega. Rod liberalnih disidentov, ki se trideset let po padcu berlinskega zidu nezadržno poslavlja, je storil, kar je od njih terjal čas. Zdaj je prišel čas za druge – in izzivi so vsak dan večji.

---------

Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.