Slovenija kot del imperija

Pred osmimi leti sem za revijo Razpotja opravil intervju z ameriškim zgodovinarjem Timothyjem Snyderjem, ki je ravno izdal monografijo o holokavstu Črna prst (Black Earth). Ena izmed mnogih poant te knjige je, da se v skrajnih razmerah ne moremo zanesti na dobroto posameznikov: pred najhujšimi katastrofami nas lahko varujejo le krepke in delujoče institucije. Najpomembnejša izmed modernih institucij je država. Snyder je v svoji knjigi pobijal predstavo – tako značilno za ameriški libertarni diskurz –, po kateri naj bi bila za genocid kriva velika »leviatanska« država. Nasprotno je, kot pred njim že Hannah Arendt, nacizem interpretiral kot totalitarno gibanje, katerega cilj je bil uničiti državo: začenši na ozemljih, ki jih je osvojil.

Snyderjeva poanta o izjemni nevarnosti brezpravnih limbov – prostorov in ozemelj, na katerih so funkcije moderne države sistematično razgrajene, dokler življenja ljudi ne povezuje več nobena formalna institucionalna vez – je danes aktualna kot še nikoli. Dovolj se je ozreti na dogajanje na zasedenih palestinskih ozemljih ali na mnogo bolj skope, a zato nič manj skrb vzbujajoče informacije z ukrajinskih območij pod rusko zasedbo, da o »etnično očiščenem« Karabahu ali krvavi čečenski satrapiji niti ne govorimo. V vseh primerih gre za popolno razgradnjo pravnih norm in institucionalnih pravil, značilnih za moderne države – pravil, ki jih povzemajo tudi deklaracije, resolucije in konvencije Združenih narodov.

Snyder se, tako kot Hannah Arendt pred njim, zaveda, da takšni arhipelagi brezpravnosti niso nov pojav v sodobni zgodovini. Še preden so postali značilnost totalitarnih sistemov, so bili praksa kolonialnih sil. Carl Schmitt, pravni teoretik nacizma (ki je seveda, podobno kot poveljnik Lawrence v seriji Deklina zgodba, hitro spoznal, da krasni novi svet, ki ga je pomagal graditi, ni ustrezal njegovim vizijam), je kolonijo koncizno definiral kot ozemlje, ki je po mednarodnem pravu del matične države, po notranjem pravu pa je tuje ozemlje.

V omenjenem intervjuju je Snyder projekt evropske integracije, ki se je začel oblikovati v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je dosegel svojo zrelo obliko z ustanovitvijo Evropske unije, kot jo poznamo danes, inovativno interpretiral kot postkolonialni projekt. Zgodba, po kateri naj bi Evropejci po izkušnji dveh svetovnih vojn poskušali vzpostaviti nad­državni okvir, ki bi preprečeval nove vojne, žal ne drži, je poudaril ameriški zgodovinar. Več evropskih držav, od Francije do Nizozemske in Velike Britanije, je po koncu druge svetovne vojne bojevalo številne vojne za ohranitev svojih kolonij. Šele po propadu svojih čezmor­skih imperijev so se podale v alternativni model ekonomske in politične integracije. Povojni model evropske integracije je po eni strani okrepil nacionalne države in ustvaril okolje, v katerem so postale varne in stabilne kot še nikoli prej v svoji (precej kratkotrajni) zgodovini. Po drugi strani je omogočil preseganje tiste škodljive zaprtosti in utopije samozadostnosti, ki se je izkazala za pogubno zlasti za države srednje in vzhodne Evrope, ki so dobile samostojnost po prvi svetovni vojni in so, brez lastnih čezmorskih kolonij, same postale žrtve totalitarnih imperializmov: nacis­tičnega in sovjetskega.

Gre za sistem, ki je nekompatibilen z idejo in prakso imperijev na evropskih tleh. Omogoča nam, da je verz naše himne »ne vrag, le sosed bo mejak« banalna stvarnost našega vsakdana – v svetu, kjer vseokoli nas to vedno manj drži. FOTO: Jure Eržen/Delo

Ni čudno, je poudarjal Snyder, da se je ideja evropske integracije najbolj prijela prav v državi, za katero je druga svetovna vojna pomenila travmatičen in brezpriziven zlom njenih imperialističnih sanj – v Nemčiji –, ter se nato polagoma in vse močneje ukoreninjala med zahodnoevropskimi državami, ki so druga za drugo izgubljale svoje imperije.

Po padcu Berlinskega zidu so se uspešnemu eksperimentu evropske integracije pridružile še nekdanje satelitske države nekdanjega sovjetskega imperija. »Prostor miroljubnega povezovanja, utemeljenega na pravilih in soglasnem odločanju, v katerega se vključujejo nekdanje evropske imperialne metropole in nekdanje periferije evropskih imperijev – to morda ni najbolj privlačna zgodba o Evropski uniji, je pa verjetno bolj resnicoljubna od uveljavljene,« je razmišljal Snyder.

Trditi, da je Evropska unija protiimperialistična tvorba, bi bilo preveč naivno in ahistorično – toda Snyder nas opominja, da je kljub temu globoko, čeprav morda ne vselej ozaveščeno, ukoreninjena v zavračanju imperialistične dominacije. Je antitetični projekt poskusom izgradnje imperijev na evropskih tleh. Zato ni naključje, da je lahko v polnosti zaživela šele z razpadom sovjetskega imperija in da je to, kar je danes, pravzaprav postala šele pred dvajsetimi leti, ko je medse sprejela brodolomce tega projekta – in dve sredozemski državi (Malto in Ciper), ki sta bili nekoč del britanskega čezmorskega imperija.

Slovencem, z našo zgodovinsko izkušnjo neuvrščenosti, se marsikdaj zdi, da nismo del te zgodbe. Toda za državo, kot je Slovenija – majhna, z izjemno kratko zgodovino državnosti, z odprto, izvozno naravnano ekonomijo ter večinoma nenaravnimi in malodane neubranljivimi mejami, obkrožena z večjimi sosedami (vsaj tri med njimi z imperialno tradicijo in vse štiri med njimi z madežem fašistične preteklosti) –, je institucionalni okvir Evropske unije pravzaprav edina garancija za dolgoročno preživetje. In to je natanko zato, ker gre za sistem, ki je nekompatibilen z idejo in prakso imperijev na evropskih tleh. Omogoča nam, da je verz naše himne »ne vrag, le sosed bo mejak« banalna stvarnost našega vsakdana – v svetu, kjer vseokoli nas to vedno manj drži.