V nadaljevanju preberite:

Življenje nam že leto in pol kroji drobna kroglica koronavirusa. Zaradi zaprtja šol, zaustavitev javnega življenja in drugih ukrepov se zatika, med poletjem je spet steklo, zdaj pa se na jesenskem obzorju spet zbirajo temni covidni oblaki. Medtem pa naša Zemlja, drobna modra kroglica v prostranem vesolju nemoteno ubira svojo pot, se vrti in šteje naše dni.

Ob povečevanju števila okuženih, napetosti, nestrpnosti in delitev mi glava tu in tam sama od sebe zabrunda: »Čas je, da spet stečeva s planeta« (Dolgo nisva pila, Hamo & Rudi Bučar). Iz najstniških globin mojih možganov pa ta čudni čas prinese na površje tudi refren iz časov prejšnje države: »Zaustavite Zemljo, odhajam ...« (Prljavo kazalište).

Če bi bila znanstveno suhoparna in natančna ter bi oba stavka vzela dobesedno, bi seveda hitro zaključila, da nevrteča Zemlja ali lebdenje daleč od nje v praznem prostoru ne bi rešilo težav, kvečjemu ustvarilo kopico drugih.

Zemlja se ne bo ustavila ne sama od sebe, ne zaradi ljudi. Gledano »od zgoraj« (iznad severnega pola) se vrti v nasprotni smeri urnega kazalca. V tej smeri se vrti tudi Sonce ter gibljejo Zemlja in drugi planeti okoli Sonca in Luna okoli Zemlje. To je bila smer vrtenja dela medzvezdnega oblaka plina in prahu, iz katerega je z gravitacijskim krčenjem nastalo naše Osončje.