Satira o gusarski morali: Ta drobiž bi tudi tata, sine!

Vinko Dolenc je bil velikan svetovne nevrokirurgije, nosilec medalje časti Svetovnega nevrokirurškega združenja, nagrajenec za življenjske dosežke v nevrokirurgiji Evropskega nevrokirurškega združenja, dobitnik srebrnega reda za zasluge Republike Slovenije, pionir mikrokirurgije na svetovni ravni, dolgoletni predstojnik kliničnega oddelka za nevrokirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani ... No, in kaliber svetovnih dimenzij je uničil en sam izraelski prdec s pomočjo izraelskih »pravičnikov«, Dolenčevih kolegov – izraelskih zdravnikov, izraelskega pravosodja in slovenskega sodstva. Da je bil po krivici žrtev, s katero so brez primere kruto obračunali in ugonobili (ne le njega), je presodilo šele evropsko sodišče za človekove pravice. Zdaj spoštovanega medicinskega velemojstra ni več, rablji so poniknili, judeži so skriti, moralo zgodbe prekriva debela plast pokojnih moral, ki so jih že pokopali, da bi naredili prostor novim. Morala zgodbe je, da morale že lep čas ni več doma.

(SATIRA) Naredite nam Slovenijo spet veliko!

V starih časih ni bilo TV, ni bilo toplotnih črpalk, imeli smo gašperčke, štiri metre drv, pol tone premoga, vodo pa smo greli v loncih. Na računih ni bilo nobenih neznank. Še davka na dodano vrednost ni bilo! Pa smo preživeli.

V starih časih ni bilo TV, ni bilo toplotnih črpalk, imeli smo gašperčke, štiri metre drv, pol tone premoga, vodo pa smo greli v loncih. FOTO: Matej Družnik

Potem so nas nagovorili k napredku, da moramo smrtniki pomagati državi, gospodarstvu, okolju in svetu na poti v zeleni prepad. Za tiste pa, ki so ostali v starih časih, ki si kuhajo in grejejo na gašperčke, si na njih grejejo vodo, nimajo televizije, nimajo toplotnih črpalk in vseh naprednih izumov, še zmeraj porabijo dvesto kilovatov na mesec, za tiste so vsi ti DDV, omrežnine, takse gor in dol – drobiž. Pravijo, da se predsednik vlade prepira o ničvrednem drobižu.

Eh, ta drobiž bi tudi tata, sine. Pobiralec omrežninskega drobiža se namreč kosmato redi. Ta »drobiž« plačujejo šole, vrtci in bolnišnice, krajevne skupnosti, velika državna in privatna podjetja, obrtniki, kmetje, pridni in povprečno pridni ljudje ... vsi, o katerih so isti novinarji pisali z občudovanjem (Slovenija 'ma vas rada!) in zavistjo, da tako odločno gradijo elektrarne, nadomeščajo naftne in premogovne šejke, špekulante, ki so bogateli z uvozom indonezijskega premoga, ruskega, ameriškega ali kateregakoli že plina in so za nameček svinjali našo zeleno deviškost. Vsi ti zeleni junaki so nenadoma postali sumljivo nevarni notranji sovražniki države, priložnost za (še eno) delitev Slovencev na najmanj dve skupini ljudi: prvi so v zelenem prepadu, drugi raje kurijo gozdove in nafto.

FOTO: Leon Vidic

Se pa bančni računi posameznih elektrokšeftarjev nesramno redijo. In lepega dne se požrešni računi sesujejo. Še posebej če je v njih toliko spremenljivk, da se še številkam zmeša in ne veš več, kdo pije in kdo plača. Sveti Janez Omrežninsko Zakopan trdi, da prejema 92 odstotkov Slovencev nižje račune elektrike. Četudi bi bil ta podatek resničen (le s katerim metrom so ga izmerili?): kaj je zakrivilo preostalih osem odstotkov prebivalstva in gospodarstva, da mora prevzeti breme vseh preostalih bojda 92 odstotkov? So zasolili cene samo tem najbogatejšim? In kako vedo, da so res najbogatejši? Ali so najbogatejši zato, ker proizvajajo elektriko ali ker ne marajo kuriti nafte in gozda?

(SATIRA) Največji Kekec (Kekius Maximus)

Slovenskih »pravičnikov« ne zanima vsebina, torej, kaj se je zares zgodilo s cenami elektrike. Slovenci svetohlinski smo absolutno bolj regulatorni od stricev regulatorjev. Podobne novodobne rope srečujemo vsak dan. Saj je vseeno, kaj bo prinesel davek na nepremičnine, kako bo reagiral trg, kako investitorji, graditelji, lastniki, najemodajalci, najemniki in drugi, važno je, da z davkom naredimo vtis o socialni pravičnosti. Tudi nov zdravstveni zakon je tak. Sploh ni pomembno, koliko bo res skrajšal vrste in pomagal bolnikom do boljših storitev. Ta zakon skrbi predvsem, kako ločiti zasebno od državnega, razredni boj, torej. Zasebna praksa je praviloma kriminal, ampak v posameznih šibkih točkah so tudi izjeme. Zares posebni zasebniki (le kdo jih bo določil) pa lahko delajo dvoživkarsko. A samo v kliničnih centrih, ne pa v regionalnih bolnišnicah, ker provinca je pač od nekdaj bila provinca, mesto pa od nekdaj buržoazija. In morala zgodbe: zavarovalnice še bolj veselo pobirajo zavarovalnine zaradi strahu pred vrstami. Vrste pomagajo služiti. Enako, kot pomagajo vojne bogateti (izbrancem). O mrtvih (na primer nevrokirurgih) pa vse dobro.