(SATIRA) Raje je en dan lev kot sto dni ovca

Nobena juha ni tako vroča, kot se skuha v Beli hiši in na Gregorčičevi v Ljubljani. Oranžni kralj se je, denimo, hvalil, da v 24 urah lahko konča vojno v Ukrajini. Vladimir Vladimirovič je poslal en sam indijanski dim, da je nor na oranžne kralje.

V agenturi smo sicer veseli, da je cena nafte na borzi padla za en cel cent, ampak preden bo naš Oranževec vrtal zares, bo upihnil 83 svečk. Še pihal bo težko, kaj šele vrtal. Prijateljski šejki na črpalkah ne popuščajo radi.

Pri carinah bo pa sploh žur. Sam bog ve, kako se lahko zmeša trgovini, če ji na pot postaviš sto let stara strašila. Božja (in trgovinska) pota so namreč neskončna. Britanski radikalno centristični in liberalni 007 je Oranževčevo revolucijo pojasnil kot sto let star protekcionistični napor, ki je že večkrat sesul velike gospodarske sisteme. Revolucija rahlo bolnega uma torej ne prinaša samo gorja, ampak prinese tudi kaj dobrega za ta svet.

Ameriško vnebovzetje (z vmesno postajo na Marsu) je, na primer, dokončno razbilo mit o tem, da je zdravo zbirati milijarde na svojih računih. Zdaj šele vidimo, da je tovrstno zbirateljstvo dolgčas v primerjavi s političnim vnebovzetjem. Tako prvinskega, nedolžno otroškega veselja gospodu Elonu ni sprožila nobena doslej zaužita nora goba in prav nobena od nagrabljenih milijard. Vsega vajenemu in razvajenemu Elonu je šele politična slava dokončno prismodila zgornje nadstropje. Vse svoje marse, tesle, vse svoje družbene mreže bi menda zamenjal za en sam samcat dan poskakovanja, rajanja in dviganja desnice. Logično, tudi Elon je raje en dan lev kot sto dni z milijardami obložena ovca.

Medtem je tajna avstrijska zveza naše agenture z velikim olajšanjem prodala teslo in se že važi z BYD. S preroško in pridigarsko držo nas prepričuje, da je to neprimerno boljši avtomobil. Največ zaslug, da ga lahko kupi Srednjevropejec, ima najboljši sosed Viktor, ki je hkrati najboljši Donaldov prijatelj na stari in okoreli celini. Prav v znak tega ameriško-ogrskega prijateljstva menda odpira kitajske tovarne v Evropi. Zdi se logično in vsaj barvno usklajeno: največji oranževci se smejo ob pravem času spajdašiti celo s kitajskimi mandarini. Tudi janičarji so bili navadno precej bolj turški od Turkov.

Satira o gusarski morali: Ta drobiž bi tudi tata, sine!

Desni Slovenci so zaman upali, da bo Oranževec kaj vplival na našega Goloba. Ko ga je Veliki diktator II. mimo vrste vzel v mimogredno dvominutno avdienco v Parizu, smo zaznali precejšnjo dozo blaženosti in svetega sija. Kljub temu nismo opazili posledic prenosa oranžne energije. Medtem ko Oranževec svojim tlačanom obljublja nižje davke, jih Golob svojim »lubim« Slovencem pritiska navzgor. Potem ko je ljudi dolgo nagovarjal, naj perejo in se grejejo ponoči, se je (pozno kot po navadi) zavedel, kako so ga z omrežninami na njegovem terenu spravili v past trojanskega konja. Pri davku na nepremičnine trojanske pasti še ni opazil. Dajte mu časa! Še zmeraj si je premislil. Njegova vzorov polna prva komisarka Ursula pa se v navzkrižnem rusko-ameriškem ognju niti približno ne znajde. Če bi namesto nje komisijo vodil kakšen Kramp, bi ob prvi omembi ameriških carin na evropsko blago, v hipu odgovoril s carinami na vsa tehnološka omrežja: na Meto, instagram, na x in vse druge novodobne droge. In potem naj milijarderji še naprej po mili volji poplesujejo v svojih revolucijah.

Je pa Hrvatom v petek uspel veliki met, ki je prižgal vsaj iskrico upanja. Njihove trgovine je v petek obiskalo pol manj kupcev, zato pa so jih toliko več videli na Obrežju, v slovenski Istri, italijanskih in avstrijskih trgovinah. Lepi naši so začeli ubogati svoje ministre in začeli peči kruh doma. To, kar si privoščijo trgovci (ne le na Hrvaškem), precej diši po revoluciji bolnega uma. Ampak sam bojkot hrvaških trgovin ne bo zalegel. Saj veletrgovci niti v Sloveniji niso imuni za milijardne apetite. Več prodajo, več bi pobrali. Bomo ustanavljali nove oskrbovalne zadruge, bomo sami pridelovali krompir, pšenico, mleko, jajca in meso, si sami varili pivo in stiskali grozdje ...?

Če drugače ne gre, postaneš podoben diktatorju s preprostim dvigopm roke.Foto Darrin Zammit Lupi/Reuters

»Priznajte, da so vode visoke, kmalu boste premočeni do kosti, bolje, da začnete plavati, sicer boste potonili kot kamen, ker se časi spreminjajo,« je že leta 1964 pel Bob Dylan, danes bolj živ kot kdajkoli prej. In zdaj pomislite, ali ni nastopil čas, da bi naši agenti tudi Branka Grimsa predlagali za Nobelovo nagrado – za zbirko najbolj hudomušnih pravljic in njegovo neutrudno skrb za dobro voljo v svetu.