(SATIRA) Nekateri bi kopali njivo male Marije

V sredo je stric Joe spet poklical Bibija. Oba sta po uradnih izjavah iz Bele hiše izrazila veliko skrb nad dogajanjem v Palestini in se resno zavzela za nujno sklenitev dogovora o premirju. Vsi vemo, kako si stara prijatelja na vso moč prizadevata za mir v svetu. Zato si tudi tako pogosto telefonirata. Dobro obveščeni upajo, da bosta kandidirala za eno od naslednjih Nobelovih nagrad. Za mir, seveda. Bibi bi jo tudi rad imel. Od tod menda njegov vzdevek: bi, on bi!

Po tajnih vohljunskih kanalih smo se dokopali do prisluha o enem tako gorečem prizadevanju za mir na Bližnjem vzhodu. Brez teh prizadevanj bi svet propadel. Zato objavljamo ekskluzivne posnetke. Opozarjamo, da so bile vmes protišpijonske interference.

Joe: »Bibi, kako se zmeniva?«

Bibi: »Kot po navadi. Midva sva za sveti mir. «

Joe: »Seveda, saj sva iz krepostnih in globoko vernih družin.«

Bibi: »Ampak, kaj, ko pa ta golazen noče miru. Vse jim damo, potem pa spet streljajo s fračami na naše tanke.«

Joe: »O, groza! Pa jim ja niste ostali dolžni?«

Bibi: »Smo ostali dolžni, še pet šol in dve bolnišnici moramo sesuti na račun teh frač, ampak nam počasi zmanjkuje maščevalnega materiala.«

Joe: »Zelo bi te prosil, če bi se en teden pred volitvami pretvarjali, da ste mirni.«

Bibi: »En teden je preveč, dva, največ tri dni zdržimo. Kaj zrihtaš v zameno?«

Joe: »Še za 20 milijard dolarjev istega orodja, povsem sveže pečenega iz tovarne.«

Bibi: »To orodje deluje malce prenežno, samo po 50 ljudi hkrati pospravi.«

Joe: »Ne skrbi, takoj po izvolitvi dobiš trikrat močnejšo dozo.«

Bibi: »Ampak, kdo mi garantira, da bo Kamala držala tvojo besedo?«

Joe: »Njen mož Doug je naš. Oziroma vaš. Ona je v paketu bistveno boljša kot Melania. Samo sodelovati moraš, pa bomo prej ali slej gotovo prišli do Stockholma. Mir s teboj!«

Bibi: »Šalom!«

Pravi kulturni vihar pa so v Kopru dvignili inšpektorji za kulturo in medije, ki so od župana Bržana terjali odstranitev 33 tablic z zgodovinskimi in ledinskimi imeni ulic in trgov v beneškem narečju. V Kopru so namreč poleg za ves svet zglednih dvojezičnih imen ulic in trgov postavili še table s starimi imeni, določenimi v letu 1884. Z njimi so hoteli zaznamovati zgodovinsko tradicijo starega mesta. Inšpektorji zdaj terjajo prevod nekdanjih imen v slovenščino, kar pa ni ravno v skladu z duhom domorodcev, ki spoštujejo stare besede. Inšpektorji so ukrepali na podlagi prijave posameznikov, ki se opirajo na zakon o obvezni javni rabi slovenščine. Pri tem jih seveda ne moti na tisoče drugih primerov tujih imen, ki si jih nadevajo gostinski, trgovski lokali in podjetja, ampak samo zgodovinska imena ulic in trgov, ki so bila uzakonjena v času napredne avstro-ogrske oblasti. Kar ni motilo avstrijskega cesarja, zdaj moti ljubljanske imperatorje.
Župan Bržan je poslal pismo predsednici države in predsedniku vlade v upanju, da vsaj njima zgodovina in volja kraja nista deveta briga.
Ponudil jima je preblisk o (ne)prevedljivosti imen. Stari Campo della Madonetta Koprčani preprosto nočejo prevesti v Njivo male Marije. Starih imen se preprosto prevesti ne da, če nisi ravno učenec slavnega Benita. Zato so omenjenih 33 tabel v Kopru iz protesta raje preprosto obrnili in pričvrstili prazne nad ulice in koprske »njive«. V poduk in uk čistunom in tistim, ki jih je sram zgodovine, jih pa ni sram neznanja in strahu pred neznanim.

To je naša realnost, naš zeleni raj. FOTO: Blaž Samec/Delo

Predolga zgodovina ima tudi zasluge, da Slovenija ni več tako majhna, kot se je zdelo še pred kakimi 20 leti, ko so avtoceste kar odprli za poljubno število avtomobilov in tovornjakov. Zdaj je Slovenija tako zrasla, da se moraš ure in ure cijaziti z enega konca države na drugega. Hrvati bodo morali krepko dodatno posoliti svoje že tako zasoljene počitnice. Dars pa vsaj toliko tudi vinjete slovenskih cest. Pravi problem bo nastopil, ko tudi trikrat dražje vinjete ne bodo sprostile cest. Takšne se nam godijo, če imamo več kot 50 let eno in isto cesto od Ljubljane do morja, turizem in promet pa sta se medtem povečala za 15-krat. Pravzaprav je še malo avtomobilov na slovenskih cestah. Na Hrvaško je zadnje tedne potovalo samo deset milijonov turistov, v Slovenijo pa dva milijona. V tej godlji nas najhitreje reši le kak novi kandidat za ministra, ki nas bo prepričal, da se novih cest ne izplača graditi še najmanj 30 let.