V nadaljevanju preberite:

Harry Frankfurt je umrl julija letos. Bil je filozof in filozofov se najbolje spomnimo tako, da razmišljamo o njihovih mislih – o pojmih, ki so jih iznašli. Frankfurt je najbolj znan po izrazu, ki je verjetno preveč vulgaren, da bi ga prenesle mnenjske strani Dela.

V angleščini se glasi »bullshit«, v slovenščino pa ga bom vsaj v tej kolumni prevajal kot »nakladanje«. Frankfurt je bil torej filozof, ki je razmišljal o nakladanju. Kaj pomenijo nakladanje, blef, dolgovezenje, tvezenje in druge sopomenke?

Frankfurtova analiza je preprosta. Nakladača postavi nasproti lažnivcu. Če hočemo lagati, moramo poznati resnico. Če se zlažemo, da je dve in dve pet, moramo vedeti, da je dva in dva v resnici štiri. Lažnivec je torej oseba, ki dobro pozna resnico, a se načrtno odvrne od nje. Pogoj laži je poznavanje resnice. Nakladanje pa je po Frankfurtu drugačno. Nakladač, oseba, ki »bullshita«, ne pozna resnice; še več, zanjo se sploh ne meni.

Nakladač je nekdo, ki bi dejal: »Dve in dve je to, kar čutim, da je, recimo šest.« Takšnega stavka ne moremo ovreči. Ne moremo reči, da drži – tako kot ne moremo reči, da ne drži. Če nekdo čuti, da je dva in dva šest, potem lahko samo on – čuteči – ve, kako čuti to vsoto. Nakladač je onstran lažnivosti in resnicoljubnosti; je samo nekdo, ki govori besede, ločene od stvarnosti.