V nadaljevanju preberite:

Zato me preseneča in obenem žalosti, ko v širši slovenski znanstveni skupnosti še vedno naletim na toksičnost v odnosih in komunikaciji, na lokalno, »vrtičkarsko« miselnost, obrekovanje, izključevanje »drugih« (katerekoli skupine že). Prehodi med institucijami se pogosto dojemajo kot izdaja in ne – kot je običajno v tujini – kot naravni, potrebni, zaželeni, ponekod celo obvezni. Prepogosto so namesto argumentov, idej, znanja, rezultatov pomembnejše moč, velikost, zgodovina, zasidranost »igralcev«. Smo še na začetku razumevanja etike in integritete v raziskovanju, raznolikosti, vključenosti, enakosti in njihovega pomena za raziskovalno skupnost ter kakovost znanstvenih rezultatov.

Zato živim v različnih svetovih, ne paralelnih in ne ortogonalnih. Prepletenih in neidealnih. Tudi tujina – ali, kot pravi Jana Javornik, bolje rečeno tujine (saj je vsaka država in okolje drugačno) – niso idealne, kar nazorno ilustrira tudi njena kolumna. Idealno bi bilo združiti najboljše iz vseh svetov. Zlasti in še posebno v majhnih državah.