V kolumni preberite:

Osmega decembra tik po sončnem zahodu, ki je v Quitu, 26 kilometrov južno od ekvatorja, vse leto ob bolj ali manj isti uri, malce po šesti, ko se je med ulice počasi vil mrak, sta se mi po ozkem pločniku, ki je speljan vzporedno z v zemljo poglobljeno večpasovnico, približevala mlajša moška, ob pogledu na katera sem s približno sto metrov razločno slišala notranji glas: obrni se in teci. Zatrla sem intuicijo in korakala dalje. Ko smo bili oddaljeni le še približno 15 metrov, je eden od njiju izpod jakne izvlekel majhno pištolo in zahteval, da jima izročim telefon. Oklevala sem le za hip. V naslednjih dneh sem začela opažati nove reflekse, ki so se hitro spreminjali v navade. Moj fokus na ulici se je zožil, čuti izostrili, splošno zaupanje v ljudi je ostalo na drugi strani avenije Río Amazonas. Za pot sem izbrala najbolj obljudeno ulico, na daljavo sem prebirala telesno govorico, dvojcem in skupinam moških sem se izognila. Zdrznila sem se ob vsakomer, ki je roko stegnil v notranji žep. Moj spanec se je zrahljal. Tik preden bi zaspala, me je pokonci silovito vrgel poblisk pištole pred notranjimi očmi. V nekih sanjah sta pred mano, enemu od njiju na čelo pristavim majhno pištolo vojaško zelene barve. Zbudim se ob zvoku glasnega poka: dani se in ptič, najbrž golob, je z balkona sklatil eno od lončnic, ki se je razbila na betonu sedem nadstropij nižje. Roparja sta vzela telefon, a odnesla sta nekaj precej dragocenejšega: moj občutek varnosti v svetu.