Prvaki iz ulice ribjih konzerv

Pravzaprav ni povsem jasno, zakaj imajo v Izoli še zmeraj ribiški praznik. Lahko bi imeli ribiški, ma nikakor ne praznik, ampak denimo žalostnik.

Kakih 600 Izolanov in drugih prebivalcev Istre si je pred praznikom v letnem kinu Arrigoni ogledalo premiero dokumentarnega filma Delamaris avtorice Claudie Raspolič, novinarke RTV Koper, in odmerilo nekaj sto ton nostalgije spominom na dejavnost, ki je ljubkemu sredozemskemu kraju za zmeraj vtisnila pečat ribiškega mesta. Letos namreč mineva 140 let od nastanka predhodnice izolskega Delamarisa. Rajnka Avstrija je že tedaj brez patetičnih fraz razvijala idejo evropske unije in brez pristopno-izstopnih kolobocij ali direktiv omogočila francoskemu podjetniku (Emile Louis Roullet), da je leta 1879 v Izoli postavil proizvodni obrat Société Général Française S. A. Izola je imela (po Brunu Volpiju Lisjaku) tedaj 3207 prebivalcev, 350 ribičev, 69 konjev, 164 oslov, 147 prašičev, 200 ovac in samo dve kravi ..., Francozi pa so bili svetovni prvaki v postopkih konzerviranja in predelave hrane. Parižanu, ki je bil pred tem v Izoli kot turist na dopustu in je odkupil zemljišče današnjega Delamarisa, je posel odlično uspel.

Po prvi svetovni vojni je tovarno prevzelo italijansko podjetje Conservifici in se preimenovalo v Ampelea. V letih 1938 in 1939 je zaposlovala 1200 večinoma žensk iz okoliških vasi, na leto so izdelale od 12 do 14 milijonov konzerv, izvažali so jih tudi v Kanado in ZDA.

Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska vojaška uprava večino opreme, strojev in ribiških bark iz Izole najprej preselila na Reko. Preporod je doživela po dokončni priključitvi Jugoslaviji in preimenovanju v Iris, zatem pa v Delamaris. V 60. letih je postala najmočnejša ribja predelovalna industrija v Jugoslaviji, zaposlovala je več kot 1600 delavcev (pravzaprav delavk), konzerve pa izvažala v več kot 25 držav.

Delamaris je cvetel vse do prihoda samostojne Slovenije. Francozi, Avstrijci, Italijani in še najbolj Jugoslovani so iz ulice ribjih konzerv naredili »brend«, kot pravijo današnji učenjaki. Slovenci so porušili rekord in bodo še dolga leta svetovni prvaki v zmanjšanju količine ulovljenih rib (s 7000 ton na 126 ton v 30 letih), skupaj z ribiško nepolitiko in hobotniško tajkunsko mrežo so zaprli Delamaris in ga preselili v Pivko, kjer večino dela še zmeraj opravijo – Izolani.

In zdaj mi vi povejte, zakaj imajo v Izoli še naprej vsak konec avgusta ribiški praznik.

Da ribištvo in obala nista ravno nebodigatreba, je dokazal znani Donald T., ki je Danski prijazno ponudil kupčijo. Kupil bi Grenlandijo s 56.000 prebivalci, pretežno ribiči, vred. Mož je upravičeno užaljen, če kdo zavrne tak posel. Ste se kdaj že zapletli v kakšno barantanje na turškem bazarju in se potem umaknili iz posla? Veliko ste si upali! Povsem razumem Donalda: Danke so si privoščile nesramnost, saj niso niti vprašale mogotca, koliko bi sploh ponudil za tak kos ledene puščave. Mogoče pa kar 56 milijard, torej milijon vsakemu Grenlandcu, ki se mora zdaj prebijati v ubogi pisani hiški, v vetru, ledu in mrazu, v temi in ob severnih medvedih, da o ledenih gorah ne govorimo.



In Donald bi to ponudil prijazno. Niti približno ne tako, kot je v primeru samoiniciativne prepustitve slovenskih katastrov hrvaški državi, odškodnino pa pregnanim prebivalcem vnaprej plača sama slovenska država. Cia bi lahko na Grenlandiji odkrila nevarno teroristično bazo in bi jo zato ZDA upravičeno zasedle s štirimi letali in štirimi helikopterji, denimo. Lahko bi uvedle trgovinsko blokado, saj Danska izvozi v ZDA skoraj 10 milijard evrov blaga in prav toliko tudi v ameriško »kolonijo« Veliko Britanijo. Ne. Danci se zdaj nesramno šopirijo, da bi oni tudi kupili ZDA, uveljavili svoj izobraževalni in zdravstveni sistem in Američane spremenili v veliko nacijo, ki bi imela vsaj 3666 evrov povprečne neto plače, kolikor imajo zdaj Danci. Ne vemo, kam lahko pripelje ta danska aroganca.

Številnim, ki se še odpravljajo na dopust v Dalmacijo, pa svetujem, naj vsaj tam pozabijo na gledanje prenosov nogometnih tekem. Pri današnjem nogometu nikoli ne veš, kdaj navijaš za etnično ne dovolj čisto ekipo. Če navijaš za koga iz Crvene zvezde in ne poslušaš Thompsona, jih lahko mimogrede dobiš po grbi. Sem vedno govoril, da je nogomet nevaren šport.