Rdeča kapica

»Kam pa kam, Rdeča kapica?« vpraša babica svojo najbolj znano vnučko. In izve: »V gozd, k volku, ker se slabo počuti. Mu nesem potico, kamilice in tri jabolka,« odvrne Kapica. Babica pa v jok: »Nikar, otrok moj, saj te lahko požre!«
»Oh, babica, si mi ti iz neke stare pravljice!« reče Kapica in že hiti s polnim nahrbtnikom v gozd. Pred brlogom zagleda ubogega kosmatinca, bledega, neobritega, z vsemi štirimi v zrak in napetim trebuhom ... »Ja volkec, kaj pa ti je? A si bil na Hrvaškem in si školjke jedel?«

»O jejtata na, trebuh me boli. Sem jedel kozličke s turistične kmetije Sveta Kokoš, in zdaj me napihuje in šraufa, muči na smrt ...«

»Koliko pa si jih pojedel?«

»Ja, vseh sedem, ne, kaj ne bereš strokovne literature?«

»Ne skrbi,« de Kapica in že tipka po ajfounu.

Njen sošolec Rok, ki se specializira za veterino, je takoj za poseg. Pridrvi z elektrobajkom, da volku anestezijo, odpre trebuh, iz njega veselo poskače vseh sedem, še živo meketajočih ... Lepotno zašije trebuh, kozličke odpelje nazaj na kmetijo. Kapica pa mu še dva dni kuha kamilice in daje obkladke: »Sem ti rekla, da je hrana s te farme zanič. Navadi se na kašice, potico in kvečjemu še kakšno grintavo jabolko. Pozabi na turistične kmetije! Zdaj redijo samo še plastične kozličke in jančke,« je rekla Kapica in se odpravila.



»Kam pa kam?« jo vpraša volk. »Na še hitrejšo jadrnico me je povabil naš koprski Gašper, da prehitimo Greto in prvi povemo Donaldu, kar mu gre, ker cmari hrano iz Globalne Packarije, ki bi ugonobila volka.

Kapica trenutno pluje čez Lužo, da Donaldu in svetu pove, kako je treba skrbeti za trajnostno prehrano volkov. Ko opravi svoje poslanstvo, bodo živeli veselo in srečno do konca svojih dni. Le kdo si je izmislil, da so svet reševali lovci? Tehnologije so se spremenile, z njimi tudi pravljice. Za volkce v novih pravljicah skrbi Rdeča kapica, ki zna tudi jadrati. Važn' je, da greš s pravim vetrom, nam sporoča sporne barve Kapica z oceana.

Volkovi so hvaležna tema. Res ni jasno, zakaj se že prej niso spomnili nanje. Leta smo poslušali o vedno istih zaščitenih trotih, oslih, veščah pa bikih, kravah, hijenah, čukih, kozah, da o sipah ne govorimo.

Izolani so brez bitke izgubili Šared, Korte, Barede, Malijo ... vse tiste krasne vasice nad Izolo, do katerih je v normalnih časih bilo mogoče priti v desetih minutah. Če si Izolan ali izolski turist zdaj zaželi na obisk v oštarijo v bližino Kort, mu Google Map pove, da ceste med Izolo in Kortami ni več. Pametnjakovič Gugl vam da dve drugi možnosti. Če greste skozi Lucijo in Malijo do Šareda (torej po lokalni piranski cesti, ki jo Pirančani ljubosumno čuvajo), okoli riti v žep, ste za 13 kilometrov poti v soboto potrebovali 27 minut. Če pa ste izbrali alternativno pot (okoli žepa v rit) čez Šmarsko križišče, je bil Šared od iste Izole oddaljen 1 uro in 31 minut (dlje kot Ljubljana).

Naša upokojena vohunska agentura je poskušala ugotoviti, za kakšne vrste sabotažo gre, kdo komu krade in preusmerja turiste, katere gostilne so izbrisali z Gugl sveta, a ni prišla daleč. Pirančani so nastavili vaške straže na lokalne ceste, v katerih pa imajo stražarji težko nalogo ločevanja turistov na tiste, ki bi šli do Kort, Sv. Petra ali Padne res samo na pijačo, na ogled stare Torkle, cerkve sv. Blaža, galerije Božidarja Jakca ..., in na tiste, ki so tudi iznajdljivi tranzitni teroristturisti.

Slišali smo domačinko, ki se je privoščljivo hahljala vsem butalcem, ki so se v soboto namesto na plaži kuhali v desetkilometrski koloni od Valete do meje v Sečovljah. Prav čudno je, da ni zakuhalo domačinom, ki ne morejo domov. Iz Pirana do 14 kilometrov oddaljene Dragonje je v soboto Gugl pokazal 1 uro in 27 minut.

Istro betonirajo z apartmaji kot za stavo in napovedujejo podvojitev kapacitet. Strici v Ljubljani so hkrati pozabili, kako se gradi ceste proti Hrvaški. In vse bliže smo trenutku, ko ne bo arbitraže na svetu, ki bi razvozlala zaplet. Tudi Istrani bodo zahtevali izvrševanje ustavne pravice do komunikacij (normalnih voženj po lokalnih cestah). Pot do te pravice tlakujejo že najmanj 30 let. Politiki se zmerjajo, ljudje pa naj molče stojijo v kolonah, drgnejo sklopke, zavore, plačujejo več za gorivo, onečejajo zrak, zapravljajo čas, tvegajo zamude intervencijskih skupin in podobne neumnosti ... Prej ali slej bo zagorel tudi ta »kerozin«. Takrat jih ne reši nobeno krdelo volkov.