Prizanesljiva jesen

Siva gladka skorja nepreglednih bukovih debel vseh debelin se je bleščala v sončnem prelivu in dolga desetletja se ne spomnim, da bi kdaj listje grabljal v taki jesenski gorkoti. In že dolgo nisem bil v tako pospravljenem gozdu, kjer med bukvami podrasti sploh ni, kjer le shojene stezice srn zmotijo mehkobo rjave preproge odpadlega listja. Letos ga z drevja nista pregnala jutranja pozeba in ne mrzli zračni val s severa, ampak je poplesavalo kar s toplim objemom sem dol k skritim nogam svojih dreves. Tako sijoče rjavo in tako suho šelesteče se mi pod grabljami ni kopičilo še nikoli do zdaj.

Pri Viherovih, kakor se po domače reče domačiji že od zdavnaj, čeprav so se v njej vsaj dvakrat vsako stoletje menjavali priimki, še grabljajo listje za zimski nastilj živini. Spomladi, ko so bukve začele poganjati to listje, ki smo ga zdaj spravili na kupe, sem mirno sedel na mahovnatih tleh in vpijal nepopisno sveže zelenilo, pa me je iz zamaknjenosti zdramil gospodar na svojem obhodu in pobiranju pozimi odpadlih suhih vej in šibja. Že močno a lepo naguban obraz je bil veder in poln pomladnega prebujanja. Ko pa sva priklepetala do jeseni, sem si zagovoril priložnost, da jeseni pridem pomagat grabljat. Kakor da bi vedel, da bo to v gozdovih eno najlepših jesenskih spravil.

Na lesen lojtrski voz smo kar šestkrat na visoko natlačili listja in samo spretnost gospodarja z žrdjo in povezovalnimi vrvmi ga je rešila, da se med drdranjem po slabem kolovozu tja gor do listjaka ob hlevu ni zrahljalo in razsulo. Kravici sta nas, navajeni težjih bremen, kar priganjali v breg, ne da bi jima bil furman sploh kaj rekel.

»Vse smo naredili. Res se moram zahvaliti, komurkoli se je že treba. Njiva pod vinogradom je zorana, vino je v kleti, živina zdrava, doli ob potoku smo že posejali. Zdaj je še nastilj na suhem,« je ob večerji prav tako sijoče, kot je spomladi ob srečanju v gozdu začel zdaj tudi zaključeval delovno leto na kmetiji. »Pa na koline da tudi prideš!« je s svojim trčil ob moj kozarec.