Pristali smo na Marsu (al' se reče Marxu?)

Jugoslovanske družine so po drugi svetovni vojni še pozno v petdesetih letih iz Amerike prejemale velike pakete iz rjavega trdega kartona, v njih pa najnujnejšo pomoč Združenih narodov za prizadete zaradi vojne. Nujni sestavini sta bili mleko in jajca v prahu, ker nam je take hrane tedaj primanjkovalo.

Časi so se potem spreminjali z bliskovito naglico. Mi smo postali neuvrščeni, Američani pa so pristali na Luni. Tedaj smo bili prepričani, da bomo leta 2022 živeli na Marsu, in priznati moramo, da danes nismo daleč od tega, kar smo tedaj prerokovali. Američani so se počasi naveličali izletov na Luno, mleko kot pomoč za ameriške dojenčke pa je začela čez lužo pošiljati Evropa. Vse se enkrat vrača. Ameriški predsednik je sprožil preplah, saj so ob vsem bliskovitem napredku legendarni hollywoodski kavboji očitno pozabili na molžo. Te dni je Američanom (tudi Evropejcem) zmanjkalo jodovega kontrastnega sredstva za nekatere nujne preiskave v zdravstvu. Tako smo se 53 let po pristanku na Luno vendarle znašli na Marsu, kjer je normalno, da manjka zdaj tega, zdaj onega.

Skrivnost zdravih las

Povsem marsovsko je na primer, da na tem planetu zmanjka moke. Brez moke po navadi zmanjka kruha, špagetov in še najhujše: pic in hamburgerjev. Ko zmanjka pic, pa primer prevzame svet za nacionalno varnost. Ljudje se utemeljeno sprašujemo, ali smo se res za to borili. Riževe pice so fuj, da bi za eno navadno odštel 50 evrov, pa tudi ne vem, ali ne bi bilo v tej sili bolje mlatiti tartufov na škampih. Da o halucinantnih transformacijah agregatnega stanja nafte in njenih cen na Marsu niti ne govorimo.

Nekateri pravijo, da je kriv Putin, drugi, da je odgovoren Trump, tretji, da je skoraj gotovo Biden, četrti ne dvomijo, da sta to oba obramboslovca Janez in Ivan, peti, da sta za prmejduš vse zakuhala Golob in Kominterna, vendar tega novinarji nikoli ne bodo objavili, ker so vsi najtrše komunistično jedro Udbe, utelešenje komunizma v novinarskem telesu, zato teh besed ne morete nikjer prebrati (razen v res pravih raziskovalnih člankih na posvečenih spletnih portalih in tukaj).

V direkcijo te paravohunske organizacije smo zato prejeli vrsto vprašanj zaskrbljenih državljanov, kako bo poleti v turističnih krajih s picami in ali je res mogoče z oklepniki orati njive, sejati pšenico, v njih peči kruh in pice z drožmi, jih preurediti v priročne laboratorije za izdelavo mlečnih nadomestkov za dojenčke ali jodovega kontrastnega sredstva itd. Eden od nepoboljšljivo levih vohunov je celo zapisal, da bi morali kupovati letala za boj proti toči in gašenje požarov, pa helikopterje za reševanje in prevoz bolnikov ter ponesrečencev. Očitno sta ga zavedli dve ministrici. Ena je že prvega dne imenovala 13 tožilcev, ki so bili kazensko na čakanju, druga pa odpravila vse kazni, ki so jih bivši prisodili kolesarjem za napačen ton zvonjenja, in vse kazni ljubiteljem javnega branja ustave. Zato so se že pojavile pobude, da bi morali tudi ministra za obrambo čim prej obleči v krilo, če bomo hoteli, da še pred slovensko invazijo na jug izda ukaz vojski, naj vendar že odstrani rezilno žico z meja okupirane province. Zaskrbljeni državljani so tudi upravičeno v dvomih, da bo vladi uspelo v mesecu dni opraviti 20 sej in odpoklicati vse tiste kadre, ki so jih na 20 sejah samo v zadnjem mesecu dni po kadrovskem tekočem traku naštepali v prejšnji vladi.

Turkmenistan v Sloveniji

Izolani milo prosijo Pirančane, naj vendar vzamejo vsaj kak evropski milijonček in jim prihranijo skrbi s preštevilnimi gradbišči. Minule dni so v predvolilni vnemi morali zapreti vse ceste, ki peljejo skozi Izolo ali mimo nje. Semaforji, delavci in drugi priložnostni zaviralci so izdatno umirjali (vendar ne pomirjali) vznemirjene voznike. Poleg ribiškega mandrača bodo v Izoli pred volitvami prisiljeni še v prenovo obalnega zidu na Sončnem nabrežju. Zato se jim ne zdi ravno fer, da se Pirančani tako spretno izogibajo betonski mafiji, kot je vse poskuse gradnje v Piranu označil piranski svetnik, borec za pravice, red in disciplino Davorin P., sicer med domačini dobro znan tudi kot izkušen graditelj mimo dovoljenj, saj so ga varuhi spomenikov pred leti neuspešno prijavili okoljski inšpekciji. Če on ne ve, kako se betonski mafiji streže, potem res ne vemo, kdo ve. Zato lahko zaupate prenovljenemu piranskemu bojnemu geslu: Tujega (denarja za javno dobro) nočemo, svojih črnih gradenj ne damo.