Priložnost tedna: gate naprodaj

Kako malo je treba za naše veselje: spet lahko kupujemo nogavice in spodnjice. Končno! Prsti na nogah so nam že skozi kukali, da o gatah niti ne govorim. Spet nam bo topleje, pri podplatih in v koraku, posredno tudi pri srcu.

Malce nas sicer bega, ker nam Združeni narodi do zdaj še niso poslali paketov z najnujnejšim, kakršne so pošiljali v petdesetih letih. Vsi zainteresirani naj se te dni dovolj zgodaj spoštljivo postavijo v vrste in počakajo na svoj trenutek. Svetujem nakup vsaj ducata parov. In to za vse v družini, saj nihče ne ve, do kdaj bodo gate in štunfi odprti in kdaj bo generalštab prisiljen spet v strogo zaprtje trga in odprtje črne borze. Razveselil sem drago in ji pripravil praznik s paketom hlačk. Zvrnili smo celo kozarček v upanju, da se bodo nekoč vrnili stari časi, ko bo hlačk neomejeno in ga bomo žingali po mili volji.

Vrste pred spodnjicami, nogavicami, vrste pred trgovinami, poštami, da o bankah ne govorimo, policijska ura, zadrževanje v bunkerjih ... četrta svetovna vojna. V vojnah je treba zaupati generalom, ki skupaj z obrambnimi ministri največ vedo o vsem. General skrbi predvsem za razmere na fronti in ne more nenehno tekati za cepivi in zdravili po borznem labirintu. Medtem ko koplje jarke, nastavlja minska polja in brusi rezilno žico na meji, mu celo najboljši sosedje (kaj šele nasprotniki) nesramno kradejo cepiva, in to z domačega dvorišča, iz evropskih tovarn pravzaprav. Še kolega Aleksandar Vučić je rekel, da ne sme povedati, kateri prijatelj mu je priskrbel 10.000 odmerkov Pfizerja.



En mesec po tem, ko smo spraševali o prijaznejših testih za otroke in testih za doma, so v generalštabu ugotovili, da res obstajajo. Niso pa še priznali, da bi si jih ljudje kot odgovorni državljani lahko privoščili sami doma, namesto šampanjca, denimo. Takšni testi ali rusko cepivo so za vojaško oblast nevarni, ker bi lahko izgubila nadzor nad položajem in bi prehitro privedlo do konca vojne. Čim dlje traja vojna, toliko več je dela za generale. Zanje bi bilo idealno, če se vojna sploh ne bi končala. Politiko lahko v tem času držimo na hladnem. Le katera svinjica bi v tem času zahtevala menjavo oblasti, no!

Taktika prodaje gat in nogavic je prava. Naslednji teden bodo nevarno prodajo spodnjic ustavili in bodo en teden odprli nevarna gledališča in kinodvorane. Sledilo bo enotedensko pranje in popravilo avtomobilov, enotedensko grozno smučanje v treh smučarskih centrih, prodaja avtomobilskih gum, prodaja in servisiranje bele tehnike ... Nekako se bomo prebili do poletja. V seriji protipandemijskih ukrepov bi bila idealna tudi začasna prepoved študija. Študij nam v vojnih časih prav nič ne koristi. Še posebno če nihče ne vpiše obramboslovja in »teo zarotništva« na zasebnih fakultetah. Pandemična vojna je idealen čas za fakultetno reformo. Kdor še ne ve, katerih poklicev nam primanjkuje, naj bere tvite. Če vsi študirajo filozofijo, ni čudno, da potem dobimo SFRJ, državo kjer jih Sedem filozofira, ribari (pa zgolj) Janez.

Danes naša južna soseda ni razglasila izključne ekonomske cone na Jadranu, kot je napovedala. Nekje se nekaj zapleta. Ampak Slovenija bo dejanje pozdravila in vsem bo jasno, da Slovenija temu ne nasprotuje. Ne, celo sodeluje v procesu razglasitve IEC. To je velik napredek tihe diplomacije. Hrvaška, na primer, dobi desetkrat več morja, Slovenija eno četrtino manj. Ima stik, ki pa ni stik, in ni njen, ampak hrvaški. (Bistri ti arbitri, kaj!) Ima zaliv, sredi katerega čudežno rastejo hrvaške školjke, kakršne niso rasle nikoli prej. In ima morje, ki ga na sredini od arbitraže dalje redno brani hrvaška policija. Hrvaška nalovi dvakrat več rib, kot jih je pred 30 leti, Slovenija 50-krat manj. Slovenija enotno, odločno in neomajno vztraja pri arbitražnem sporazumu, ampak nanj bomo nekoč že kako pozabili.

Zato je tiha diplomacija idealna odločitev. Če je tiha, ne smemo vprašati, kdaj se bodo dogovorili. Ob sv. Nikoli, mogoče. Pri tej diplomaciji je pomembno predvsem, da je tiha, da smo prijatelj in da generali že vejo, kako in kaj. Če vprašate sosede: seveda smo prijatelji in pozdravljamo tišino, zato se o arbitražnem sporazumu ne pogovarjamo že šest let. V tihi diplomaciji se dogovorimo vse in še mejo določimo mi! To je ena sama in edina, neopazno velika razlika. Kako srečni smo v deželi, kjer smo si ljudje kot brat in brat. In toplo sonce, ki nas greje, in morje, ki poživlja kri.