Komplikatorji na tretjo potenco

Virus dela čudeže. Slovenski gimnazijci množično podpisujejo peticijo, s katero zahtevajo vrnitev v šole. Gimnazijci so še mladi in ne razumejo, da preveč pameti škodi, predvsem pa kvari politično izobrazbeno povprečje. Zato naj nikar ne silijo v razrede in naj se raje zgledujejo po veliko previdnejših učiteljih.

Opazen del učiteljev nas prepričuje, da je odnos do testiranja zaradi možne nevarne okužbe odvisen od našega subjektivnega dojemanja sveta. Zato nas prav zanima, s kakšnim »veseljem« in neučakanostjo se danes 30.000 vzgojiteljev, učiteljev in drugih šolskih delavcev testira. Iz razprav je bilo slišati eno samo tarnanje, kako strahovit in filozofsko, pravno, organizacijsko, zdravstveno zapleten ter zahteven logistični zalogaj je to.

Naša najboljša vlada vseh časov (skoraj tako dobra kot Trumpova) je še decembra razglašala, kako bo v kratkem času opravila testiranje prav vseh državljanov. Zdaj je problem že pri 30.000 testih. Če bi kdo zahteval, da bi testiral še 50.000 otrok, bi bilo konec sveta. Slovenija ni z nobeno vlado sposobna v enem dnevu testirati 80.000 učiteljev in učencev. Koliko časa bi potem trajalo, da bi testirali vse? V vseh 11 mesecih je Slovenija opravila manj kot 800.000 testov. Ker so mnoge testirali po 20- in večkrat, sklepamo, da smo doslej v tej naši najlepši domovini na svetu v resnici stestirali kvečjemu 400.000 državljanov. Danska je opravila dvakrat več testov, kot ima prebivalcev, Združeni arabski emirati pa 2,5-krat več. Še Američani, ki so menda v popolnem zdravstvenem razsulu, so testirali skoraj trikrat več ljudi kot v Sloveniji.

In zakaj ne bi testirali tudi šolarjev? Naši severni sosedje že vsaj tri mesece jemljejo otrokom brise iz žrela ali pa ne globoko iz nosu, na primer. Slovenci pa komplicirajo na tretjo potenco. V tej deželi se nič ne da. Šole imajo zaprte najdlje v Evropi, pa tudi okužb je največ. Hrvati so šole zaprli za tri tedne in so trikrat manj okuženi. Tukaj računica nekomu ne kaže prav.

Premier pa nam sadi rožice, kako velike količine oxfordskega cepiva bomo iztržili od Britancev. Najkasneje od novembrske Trumpove »zmage« dalje imamo črno na belem, da ima PV pri zaznavanju dejanskega stanja majcene težavice. Milo ga prosimo, naj nam pravljic ne prodaja več. Dan zatem, ko so v Oxfordu slišali, da se za funkcijo »direktorja distribucije« njihovega cepiva potegujeta neki slovenski Janez in Milan, so Evropi za 60 odstotkov zmanjšali dobave. Pa je splavala spomladanska precepljenost Slovencev po Temzi.



Najboljši premierov prijatelj je medtem kupil milijon odmerkov sputnika, drugi njegov največji prijatelj pa je v dveh tednih precepil več Srbov s kitajskimi cepivi, kot se bo v vsem letu cepilo Slovencev. Prav jim bodi: Srbi bodo čez tri mesece dobili ozke, malce navzgor prifrknjene oči, Madžarom pa pravkar inštalirajo sodobne Putinove čipe, da bodo blodili okoli kot Marsovci po ruskih ukazih. Le kako so lahko v Orbanolandiji tako lahkomiselni, saj že ime (sputnik) opozarja na lunatični čip!



Zasluge za narodovo prosvetljenstvo in razvoj turizma si želijo pripeti tudi v piranski občini. Potem ko so se v minulem letu izkazali kot najbolj priljubljen turistični kraj v državi, ko so postrgali največ turistične takse in uspeli v ekstremni turistični sezoni obdržati glavo nad turističnim živim blatom (da o cenah ne govorimo), je cvet lokalne politike razsvetlilo razodetje, da je za vse slabo kriva cagava lokalna turistična organizacija in da bi morali prav pri njej začeti vse znova. Razprava o tem, katera turistična ponudba je primernejša, je seveda neskončna. Bolj kot vsebina ponudbe se zato v ozadju boja za turistični vpliv svetlika razpis za novega direktorja Turističnega združenja.

Podjetno programirani kruhoborci so se tako znašli pred še eno dilemo: kako se v teh časih zriniti v pisarno, ki domnevno sama od sebe prinaša zlate novce. Sediš v fotelju in poslušaš žvenket. Medtem ko turizem diha na škrge in ko nikomur ni povsem jasno, kaj bodo skuhali ljubljanski strici s portoroškim betonskim jedrom, je postal najdonosnejši turističnotaksni avtomat predmet poželenja lokalnih šerifov, ki so pripravljeni vanj investirati vse, kar znajo: od bodigardov do pljuvanja po omrežjih, od medijskega linča do tetk in stricev na položajih. Kaj bo s kokoško zlatonesnico, pa naj nas prav nič ne skrbi, bodo že oni poskrbeli.