V nadaljevanju preberite:

Takoj ob nastopu tretje Janševe vlade je bilo jasno, kaj je velika nagrada tega mandata: predsedovanje svetu Evropske unije. Ne zato, ker bi funkcija pomenila veliko – od uvedbe položaja predsednika sveta EU je stari rotacijski sistem predsedovanja izgubil vpliv, ki ga je še imel, ko je Slovenija prvič prevzela predsedovanje leta 2008. Gre za simbolni naboj, ki ostaja: in to velja še toliko bolj za majhne države, ki se precej težje prebijejo v središče pozornosti evropske javnosti in zagovarjajo svoje vizije, interese in predloge. To se je še zlasti izkazalo ob izbruhu pandemije, ki je sovpadla s spremembo oblasti v Sloveniji. V trenutku, ko je Janša spet prevzel vladno krmilo, je postalo očitno, da bo vloga Unije pri premagovanju in preseganju posledic epidemije znatna. In tako je tudi bilo: prav neprecedenčno visoka sredstva, namenjena za ta smoter, nam pomagajo razložiti krčevitost spopada med vlado in opozicijo, še bolj pa potrpežljivost manjših koalicijskih partnerjev in njihovo nepripravljenost, da končajo vladni eksperiment.