V nadaljevanju preberite:

V jeziku večkrat besed tudi ne najdemo, dobesedno »ostanemo brez besed«. To se nam lahko zgodi naključno, iz zmedenosti, lahko pa tudi zaradi slabega poznavanja jezika, celo lastnega jezika, če smo na določenem področju preveč navajeni uporabljati tuji jezik.

Nekdaj se je to skoraj redno dogajalo. Prav Hipolit Novomeški je kot gvardijan svojega samostana začel pisati slovar, da bi z njim pomagal »našim novim in neizkušenim slovenskim pridigarjem, da bi ga uporabljali, ko bi sestavljali svoje pridige«. Pretreslo ga je namreč, ko je »opazil omenjene nove in neizkušene pridigarje, ko so mnogokrat letali sem in tja in od bolj izkušenih skušali izvedeti pravi pomen samostalnikov, pridevnikov, glagolov in stavkov«. Tedaj je »postal do njih usmiljeno mehkoben. Ko so mi sami povedali vso resnico, sem namreč spoznal, da so včasih porabili domala toliko časa za raziskovanje maternega jezika kakor za glavni študij pridige.«

Slovenski izobraženci tedanjega časa so sicer znali slovensko, a »v ljudskih šolah, na gimnazijah, v mestnih hišah, na sodiščih, pri obravnavah in pisanju« so uporabljali samo nemščino. Zato jim je za javno pridiganje v slovenščini na začetku manjkalo besed.