V kolumni preberite: 

Igrati finale svetovnega prvenstva pred nabito polnim stadionom in pred dvema milijardama televizijskih gledalcev, odigrati vrhunsko tekmo, v kateri bodo uživali tudi najzahtevnejši nogometni navdušenci, zmagati, dvigniti najdragocenejši pokal in se vpisati v špansko in svetovno nogometno zgodovino – predstavljam si, da je to vse, kar si je Jenni Hermoso, izkušena vezistka španske nacionalne vrste, želela pred finalno tekmo z Anglijo 20. avgusta v Sydneyju. Biti vrhunska nogometašica in zmagovalka. Biti, recimo, nekdo kot Andrés Iniesta leta 2010 v Johannesburgu v Južni Afriki. In zdelo se je, ob zadnjem žvižgu ameriške sodnice Tori Penso, da se ji je vse, o čemer je sanjala tisti večer in vseh dvajset let nogometne kariere, odkar je kot dvanajstletnica oblekla rdeče-beli dres madridskega Atlética, uresničilo. In to kljub temu da ji je angleška vratarka Mary Earps, temperamentna vodja nasprotne ekipe, polnokrvna naslednica Renéja Higuite, v 65. minuti finala ubranila enajstmetrovko. Strel njene reprezentančne kolegice Olge Carmona, v slogu prvega in drugega Ronalda, v polnem teku, iz prve, v mrežico angleških vrat, je bil dovolj.