Poletje

Poletni čas je / in živi se z lahkoto / ribe se poganjajo iz vode / in bombaž je visok. // Tvoj očka je bogat / in tvoja mamica lepa / zato se umiri, detece / nikar ne jokaj.

Vsakič, ko se začne poletje, ko nastopi vročina, si zapojem Summertime. Vem, da je to melodija iz muzikala Porgy in Bess Georgea Gershwina, saj se vsakič poigrava s pentatoniko v a-molu, s katero džez in bluz čudovito preplete v melodični koktajl z začimbo večnosti. Pa vendar je ta pesem zame na začetku poletja vedno znova odkritje. Kot da je ne bi še nikoli slišala. Kot da mi še nikoli ni bilo vroče.

Morda je Summertime še najmanj povezana s poletjem, saj pravijo, da jo je Gershwin povzel iz neke stare duhovne pesmi Afroameričanov ali celo iz ukrajinske uspavanke Oj hodit son kolo vikon (Sanje hodijo pod oknom), ki jo je leta 1929 slišal v New Yorku.

Pa vendar je ta pesem polna plemenite vročine, in zato vsakega prvega poletnega dne brskam po zbirki izvedb te melodije. Po navadi začnem z Ello Fitzgerald in Louisom Armstrongom, ne morem se upreti temu, da ne bi prisluhnila tudi Billie Holiday, in neskončno sem presenečena, ko slišim, kako Summertime fantastično odpoje Scarlett Johansson.

Vsakič jočem ob čudežnem glasu Janis Joplin in se sprašujem, ali je umrla v poletni noči – čeprav vem, da se je to zgodilo v začetku oktobra –, ko je poskusila pogoltniti vročino z veliko ledu in preživeti samo sebe, tako kot je rekla: »Ne sklepaj kompromisa s seboj, kajti ti si vse, kar imaš.«

Včasih me vročina prisili, da pomislim, da ne bi smelo biti kompromisov. Ugasnem klimo in pustim, da mi postane neznosno vroče. Veličastno poletje, dobrodošlo! Kralj vseh letnih časov. Užitek skrajnosti in izziv za našo življenjsko prilagodljivost. Fasade hiš so obarvane z odtenki poletja, asfalt diši po vročini, ki jo poskušam vdihniti, namesto da zgolj čakam, da mine.

Vedno znova poslušam Janis in njen Summertime. In pomislim: prepeva še eno poletje.