Ples

Sobota, štiriindvajsetega aprila 1982. Kamniška športna dvorana že ves večer vrvi od glasne žive muzike in plesnih korakov, spotikajočih se v lepilni trak, ki komaj še veže piste zasilnega plesnega poda. Slavnostni nagovori so odhreščani, čas je za prigrizek, srečke, pijačo. Parčki so se že poskrili v labirint prehodov pod tribunami. Krohot izza omizij je vse glasnejši, vljudnostni smehljaji in kimljaji prehajajo v zdravice. Vse bolj vroče je. Petsto teles, petsto izvirov toplote. In vsaj dvesto nenehno delujočih fumarol cigaretnega dima.

Moja rdeča svilena obleka k sreči ni tesno prepasana in dobrodejno plahuta, ko s člani organizacijskega odbora krožimo po prizoriščih in preverjamo, ali vse gladko teče. Svoj maturantski ples smo s pomočjo tretješolcev prevzeli »na čez«, od prvega do zadnjega gradnika dogajanja na odru in pod njim, od prvega do zadnjega pepelnika, od prve do zadnje mize, ki jih je bilo treba s pomočjo traktoristov pripeljati iz kamniških menz. Za nami so tedni pridobivanja donatorjev; zdaj bedimo nad njihovimi prispevki in pretokom gotovine. (Da se med organizatorje poleg predanih in altruističnih mladincev lahko pritihotapi tudi bodoči podjetnik kluba »Vse sem ukradel, samo vozniško sem kupil«, je bilo na dlani že kmalu po plesu, ko je znano kam poniknila embalaža, krita s kavcijo iz naših žepnin. Danes gajba ali dve, čez deset let fabrika ali dve; tako gre to.)

Ples se uspešno prekucne čez polnoč, a pojenja šele s svitom. Ob šestih zjutraj lahko začnemo pospravljati. Roke imamo že od prejšnjega dne popraskane in podplute od nošenja miz in stolov. Nepopisno smo utrujeni, a je treba še odstraniti zaščitni pod in počistiti stranišča. Le peščica nas še vztraja. Še pred zadnjimi gosti so nam pomahali mnogi naši sošolci – večinoma tisti, ki so na ples prišli spočiti in z njega odšli utrujeni le od žuriranja. Prav ti bodo odsihmal solili pamet nadaljnjim generacijam in jim delili poduke o neznosni lahkosti priprave prisrčnih provincialnih veselic.

Odbor maturantov, ki bi se dandanes lotil samostojne izpeljave plesa za več kot tisoč ljudi, bi najverjetneje prejel pozive vsaj petih inšpektoratov. Zato takega maturantskega odbora ni. A plesi seveda so. Plešejo maturanti, plešejo njihovi starši in učitelji, predvsem pa plešejo dobički organizatorjev. Naj bo gost za maturantsko mizo mlečnozobi škrbasti bratec ali pretežno brezzobi pradedek, ki v vsem večeru lahko pojesta le nekaj krompirjevih svaljkov in torto: vsakdo med osmim in sto osmim letom zaseda svoj stol pod svodom umetnega neba in najem takega stola stane dobrih petdeset evrov na večer. Še učiteljem in ravnateljem bi se jih zaračunalo, a kaj, ko bi jih, stiskačev, potem prišlo premalo, da bi upravičili maturantsko kuliso. Še en dokaz torej, da je učiteljstvo predvsem strošek.

V desetletjih od svojega prvega maturantskega plesa spremljam, večinoma z učiteljske tribune, evolucijo velikosti in opremljenosti prizorišč, globine nagovorov, ritmov žive in nežive glasbene spremljave, pokrivnosti dekliških oprav, gastronomskih fines, voditeljskih besednih akrobacij in veščine dijaških plesnih korakov. Četvorka, ki je bila v moji mladosti nedopustna zaradi svoje »buržoaznosti«, je že lep čas del splošne plesne izobrazbe, v zadnjih letih pa tudi neusahljiv vir dobičkarskih prepirov in občega popivanja po ulicah, cestah in trgih prestolnice.



Le maturantska himna ostaja Gaudeamus Igitur, Veselimo torej se, radoživa in obešenjaška hvalnica, že skoraj tisočletje vpeta med študentsko norčavost in človeško minljivost. Latinskemu besedilu navkljub se je ugnezdila celo v čas socializma, kar še Gallusovim madrigalom ni bilo dano. Kljub očitni »neuporabnosti« je preživela ero usmerjenega izobraževanja, ko mature sploh ni bilo. In se še kar poje. Poje, khm. V kamenodobnih časih table, krede in papirja se je je bilo treba naučiti ali škiliti na plonk listke. Takrat smo vsako zaključno generacijo dijakov nekajkrat zapored zbobnali v šolsko jedilnico in jih tam učili kolikor toliko prav izgovoriti in zapeti nekaj himničnih verzov. Zdaj maturanti pojejo pretežno na plejbek in na lalala ali pa se ob posnetku le v zadregi hihitaje drezajo. A ne vsi.

Pred sedmimi leti, torej že v dobi s tehnologijo podprtih maturantskih plesov, sem družno z dijaki zakuhala kočljiv protokolarni problem: naš Gaudeamus se ni ujemal z onim na posnetku organizatorja. Še huje, nameravali smo ga izvesti s svojimi instrumentalisti, saj smo zborovsko različico rokersko nadgradili. Solo in bas kitaro, bobne in globoko doživeto dretje desetin maturantov v mikrofone je bilo treba preizkusiti na generalki, kar je ceremoniarja vidno vznejevoljilo. In še naš solo kitarist je zamujal na vajo, mikrofonov pa menda ni bilo mogoče najti prav nikjer. »Kaj komplicirate. Dajmo jutri lepo posnetek gor kot zmeraj. Tole vam ne bo nikoli ratalo.«

Kitarista in mikrofonov še kar ni bilo, ceremoniar je bil že prepričan o zmagi. V tistem me je obstopila gruča maturantov. Manca, predsednica četrte be, v prostem času mladinska nogometna reprezentantka, se je ustopila predme: »Profesorica, pa se ja ne bomo vdali? Ti grabežljivci so najprej temeljito obrali naše družine in zdaj še himne ne smemo zapeti po svoje? Ni šans; ne bomo se jim pustili.« Prišel je kitarist, našli so se mikrofoni, generalka je stekla dalje.

Naslednjega večera je bilo po naše. Po predpisno odpetih uvodnih taktih je kitara nažgala bučen solo, da so se stresle stene in nič hudega sluteči starši. Mi, uporniški predini, kreslini in lovšini, pa smo odtulili svojo himno vse do Semper sint in flore. Na pamet, s plonk listki in malo tudi na lalala.

Toliko o plesu. O plesanju pa več kdaj drugič.

***
Marta Zabret je profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.