Plača je plača, klobasa le klobasa

Starejši državljani se bodo morda smeli spomniti stare pesmi jugoslovanske mladine Lepo je v naši domovini biti mlad. Pesem je sicer precej nevarna in lahko pokvari našo mladež, zato ne priporočam njenega obujanja. Toda na Titove mladince se človek hočeš ali nočeš spomni, ko posluša besede spoštovanega predsednika Boruta Pahorja, ki je oni dan izrazil željo, da bi našli primerno rešitev (kako prijazna formulacija za te čase, kajne) in da bi našli, če je mogoče, seveda, pravno podlago za ustavitev postopka zoper štiri mariborske mladince, ki so si upali stati na trgu z napisom, da hočejo v šolo. (Kakšna predrznost!) Pahor je med izražanjem svoje želje plašno dodal (ne da bi hotel komu kaj žalega, da se razumemo), da bi s tem iskanjem primerne rešitve morda pokazali razumevanje za stiske mladih. Seveda je predsednik v isti sapi nujno opozoril, da hkrati z iskanjem morebitne pravne podlage ne bi smeli zmanjšati pomena doslednega spoštovanja ukrepov. Predsednika torej še zmeraj preganja en strah: le kaj bo rekel nadpredsednik.

Pahorja je odrešila muk ministrica Simona Kustec, ki je strokovno pojasnila, da uresničitev predsednikove želje ne bi bila ravno vzgojna: »Naj demonstranti kazen raje razumejo kot prvi korak v svet odraslosti. Če bodo dijaki razumeli in prevzeli svoj del odgovornosti za svoja (očitno grešna) dejanja, bodo prej odrasli.« S tako globoko vzgojnimi mislimi je ministrica predsedniku in vsem nam dala lekcijo. Svet odraslih se začne s kaznijo. (Ki je sama ministrica na sebi, kljub priložnosti, sicer raje ni in ne bi preizkusila.)

Celo Adam in Eva sta po tem, ko sta utrgala jabolko z drevesa skušnjave, prejela kazen. Tako sta lahko odrasla. Zato, ker nista poslušala božjih zapovedi, ki prepovedujejo uživanje jabolk z rajskih dreves. Simona to dobro ve. Jabolk že dolgo več ne je, ker bi rada ostala v raju še vsaj poldrugo leto. Plača je le plača, klobasa pa samo klobasa. Mariborski dijaki in vsi drugi pa naj si zapišejo za uho, da se proti vetru v tej državi ne sme lulati.

O teh rajskih jabolkih bi se morali pogovarjati v Bruslju. Koga sploh briga svoboda medijev. Še posebej svoboda medijev v drugi državi. Gospod premier se najbrž zaveda medijskega razkošja v svoji kraljevini. Idealistom se še sanja ne, koliko peruti jim je še mogoče pristriči. Dokler jim ne zapečatijo še zadnjih kanalov komuniciranja, naj bodo Slovenčki lepo tiho. Uživajte, dokler lahko.



Zato je pravljično poslušati razlage takih, kot je Sebastjan Jeretič, eden glavnih teoretikov farm trolov, da so razprave po družbenih omrežjih in poplava lažnih spodbujevalcev sovraštva, kulture laži, hujskanja in zavajanja naroda povsem brez haska. Da politika nima nič od tega, da je to nezanimiva izguba časa in da so za edino veljavo zapisov na družabnih omrežjih krivi (spet, kdo bi si mislil) samo mediji. In to ne več režimski mediji (kajti zdaj so postali režimski mediji, lej tička, spoštovana kategorija), temveč mainstream mediji, torej vsi, ki mislijo drugače kot Aleš.



Kdo sploh so troli, kako in zakaj delujejo? So to nemara tiste priljubljene igrače simpatičnih možicev, so to škrati, pomeni to ribariti, pohajkovati, ali so enostavno zgolj plačanci, ki si kot anonimneži upajo vse? Obstajajo tudi neanonimni troli, torej pravi ljudje in osebe, ki delujejo na povsem enak, trolski način komuniciranja, samo zato, ker v podzavesti pričakujejo nagrado za svojo kamikazovsko držo. Zmešnjava je nekaterim zabavna, dokler se ta zabava ne loti njega.

Ker je danes ravno 8. marec, vprašajte Ano Roš, Ksenijo Benedetti, Ljudmilo Novak in vse tiste novinarke, ki so si upale povedati karkoli samo rahlo kritičnega, razkriti kakršnokoli umazanijo v tej državi, kakšno pogromaško in za narod škodljivo orodje so v resnici troli, ki jih tako brezčutno in za umazan denar redijo farmarji prevladujoče (mainstream, če hočete) politične doktrine. In ti trolfarmarji brez sramu vabijo prvo komisarko, naj si pride pogledat brezmadežno svobodo v tej državi. In si drznejo kar počez zmerjati Evropejce s komunisti. Medtem ko se mi ukvarjamo s troli in ideologijo, oni pečejo klobase. Pri teh klobasah velja eno samo pravilo: važno je, da nam narod verjame. Če nam kdo še ne verjame, bomo za nekatere že našli milijone (magari v Bosni), druge pa demokratično pritisnili. Dokler ne bodo verjeli vsi, da samo mi izdajamo licenco za demokracijo. Amen.