Pecivo namesto cepiva

Ste se danes že uščipnili in se vprašali, ali je vse to, kar se nam dogaja, res? Na primer: ali je res, da se je skupina desetih najbolj pametnih (najbolj pametnih?) poslancev odločila zamenjati vlado tako, kot naj bi se zgodilo danes, jutri ali nikoli? Z vsem spoštovanjem do stranke Desus. Ampak, koliko je možnosti, da vlado prevzame posebnež, s katerim se štirje še večji, bojda podrejeni, posebneži iz iste stranke že dolgo igrajo slepe miši? Oni so enotni in držijo skupaj, če trenutno veter ne piha drugače, če ne zbolijo, če niso odsotni, če nimajo ravno kolin ali fešt, če si ne premislijo in če se jim ne zazdi, da je sosedov predsednik lepši, boljši, pametnejši. Taka strankarska ideologija po navadi sicer ni ravno prepričljiva. Ampak v Sloveniji jo podpirajo še štirje predsedniki štirih drugih strank, slovenska politična špica: dva bivša premiera, ena evropska poslanka in utelešenje slovenske intelektualne avantgarde. Boljšega ta država ne premore. Ta hip.

Ste prepričani, da so stvari dobro prešteli? In kaj če se račun ne izide? Bo potem spet Janez kriv? Bo spet kriva Hojsova mama? Hojsova blatna parcela in muhasti hrvaški mejni policisti? Prleška voda in sendviči? Pivčin zapitek? Tonin kot Jezus na freski? Majbertovi pozitivni testi? Adrijin stečaj in druga sezonska razprodaja? Policijska ura? Krekovih 90.000 mrličev? Dostavljač z burekom na Tromostovju? Novinarji, ki spodbujajo kolesarje? Neznani rumeni jopiči, ki pretepajo policiste? William (včasih Vili) K.? Donald Trump? Pr' Hostar? Bedanc?

Res nas zanima, ali so vprašali Babo Vango. Vsaj Počivalškovega Sebastjana, no? Pa zakaj bi sploh kaj menjali, če je to najboljše, kar lahko razdeli Slovence?



Čeprav so se počitnice ravno začele, nanje pozabite še kak mesec, raje dva. Ko bo špijonska Udba razkrila, kam se bo Hojs odpravil z mamo na dopust, bomo blizu, in pričakujte, da se bo potem čez dva tedna morda odprlo tudi za vas. Ampak dokler je mama v Ljubljani, pozabite na dalmatinsko morje, na sneg v Dolomitih.

V najuspešnejši Sloveniji niti 80-letnikov še niso precepili. Dajmo narodu vsaj pecivo, če že ni cepiva. Morda bi šlo bruseljski Urški lažje s pecivom. Vohljuni iz naše agenture imajo tudi sicer zadržke pred zdravniki, ki gredo v politiko. Medicini je vseeno, politika skrajne previdnosti pa Ursulo svari, naj se pri cepivih nikar ne pogovarja s Sputniki ali daljnevzhodnimi Sinopharmami, saj pri Vzhodnjakih nikoli ne veš. V takšni svetovni harmoniji se pripeti, da so potem »zaostali« Američani, Britanci, celo bratje Srbi, daleč naprednejši od Evropejcev. Predvsem pa nič kaj zavezniško solidarni. Večno živ trumpizem zapoveduje: da se ne bi po naključju in po nemarnem dotikali kitajske ali ruske pameti, (ampak mi vam tudi ne moremo pomagati.)

Kaj bi si mislili o zdravniku, ki bi vas na zelo nujnem obisku v njegovi ordinaciji najprej vprašal, katero stranko volite. Če bi bili iz prave stranke, bi vam dal konkretno injekcijo, sicer pa bi vam pripisal kamilice. Po tej doktrini nekako deluje napredno vodstvo EU. Seveda je težko prositi za pomoč hudiča, ki ga v isti sapi obtožuješ zločinov proti človeštvu. Bila bi blamaža, če bi takega moral prosjačiti za pomoč pri reševanju svojih povsem običajnih človeških duš, ker se tvoji zavezniki požvižgajo nate. Tega res ne moremo zahtevati od Urške. Le največja evropska črna ovca nima moralnih predsodkov in reče: »Briga me morala, pri skrbi za volivce je ogrski pragmatizem nad ideologijo. Poklical sem Putinov štab, pa naj Ursula pripoveduje pravljice otrokom za lahko noč.« Nekaj gnilega je v deželi Brusljev.

Primorci so komaj čakali, da se bodo lahko kmalu prepirali o novih nepomembnostih, da jim ne bi rojile po glavi ceste, železnice, turistične infrastrukture in druge neumnosti. Raje bi se prepirali o imenu južne ali severne Primorske. Primorsko-notranjska, ki je Piranu nekoč že prevzela podmornico, želi zdaj po svojih zvezah z imenom okupirati Kras in Istro, ki sta bila včasih obalno-kraška, potem istrsko-kraška regija. Pivški župan Smrdelj nas prepričuje, da je ime povsem nepomembno. Če je to res, potem izpeljimo referendum o pregovoru Nomen est omen. Napovejmo pokrajinsko vojno, postavimo barikade, pokličimo modre čelade in postavimo kratko začasno ime po makedonskem vzoru: »Bivša (južno)primorska pokrajina nekdanje Jugoslavije, ki jo politiki najraje režejo, delijo (drugim), preimenujejo in siromašijo.«