V nadaljevanju preberite:

Nocoj si je mogoče v enem osrednjih ljubljanskih gledališč ogledati predstavo o Pohorskem bataljonu, ki je januarja 1943 nesrečno padel v zasedo številčno 23-krat močnejše okupatorske vojske. A druga svetovna vojna se je razpletla drugače in nazadnje so bili partizani tisti, ki so maja 1945 zmagovito prikorakali iz gozdov.

Osvobodilna gibanja, ki so se rodila kot odgovor na italijansko in nemško okupacijo, so povsod po Evropi trdno vgrajena v nacionalno identiteto, tudi slovensko. Nikogar ni motilo ne takrat in ne danes, da so partizani štiri leta prelivali kri po grapah in slemenih. O tem, kako veselo je orožje pelo po gozdovih, govori vsaka partizanska koračnica. Slovenski narodotvorni miti se od drugih nemara razlikujejo v tem, da zgodovinske dogodke radi olepšujejo: sodobnejše, etničnoekskluzivistične različice mitologizacije slovenskega partizanstva poudarjajo njegovo kulturno vlogo.

O tem, kako da so se partizani bojevali »s knjigo in puško«, s kulturo kot municijo, se pišejo pametne knjige. Prelivanje dejstev z lepljivo sladkorno kremo je možno le z varne zgodovinske distance. Resnica je, da partizani iz gozdov niso prišli s knjigami, pesmimi in rožami.

Prišli so s še vedno nabitimi puškami, ki so še dan prej streljale naboje, ki so rezali skozi meso, kosti in tkivo Nemcev in pred tem Italijanov. Okupatorjev niso strle lepe besede, diplomatski odnosi ali večdesetletno čakanje na to, da Slovencem drugi ponudijo mir, svobodo in avtonomijo.