V kolumni preberite: 

Vladna ardenska ofenziva se torej nadaljuje. In tokrat je resnično presenetila nasprotnike. Redkokdo si je predstavljal tako radikalen rez v vodstvo policije, ki je z enim zakonskim trikom obglavil vse komandirje v državi in njihov položaj, s tem pa tudi avtonomijo, postavil na milost in nemilost ministra za notranje zadeve – oziroma, kar je isto, vladajoče stranke.

Toda skoraj sočasno je morala vlada priznati poraz na drugi fronti, ki jo je vodila več kot leto dni z velikimi stroški za ugled države v Evropski uniji. S stisnjenimi zobmi je dala zeleno luč za imenovanje evropskih delegiranih tožilcev. Za zdaj sicer le »začasno« in bržkone zgolj zato, da bi se izognila sankcijam. A pet mesecev pred volitvami je signal, ki ga s tem pošilja v javnost, jasen: vladajoča koalicija tudi bitk, v katere je vložila največ napora in zanje tvegala največ, ne zna privesti do zmage. To spodkopava njeno moč na drugih političnih frontah, spodkopava pa tudi avtoriteto oblasti, ko gre za ukrepe, namenjene krotitvi epidemije. Kdorkoli ima takšen ali drugačen razlog za nezadovoljstvo nad odločitvami oblasti, iz dneva v dan dobiva signale, da se mu splača upirati.