V kolumni preberite: 

Znanka se je oni dan do zdravstvenega doma zapeljala samo zato, da preveri, ali je za cepljenje čakalna vrsta. Na svoj odmerek je čakalo kakih deset ljudi. Potem se je čez nekaj dni zapeljala še enkrat. Vrsta. Poskusila je še dvakrat. Vsakič jo je na koncu trinajstkilometrske vožnje do kraja cepljenja pričakal enak prizor. Cepila se bo pod svojimi pogoji: ko ji ne bo treba čakati v vrsti.

Druga znanka je prepričana, da se bo uvedbi pogoja PCT v javnem sektorju, kjer je zaposlena, izognila tako, da se bo s svojo šefico, s katero ima prisrčne odnose, dogovorila, da odide »na čakanje«. Na delo se bo potem vrnila, tako pravi, ko bodo vsi okoli nje cepljeni, saj takrat več ne bo nobenega razloga, da se cepi tudi sama. Potem je tu drugi znanec, ki je zaposlen v lastnem podjetju, kjer svojih zaposlenih ne namerava preverjati, ali so se testirali. Z natakarico v svojem najljubšem lokalu se odlično razume, če mu bo gnjavila s pogojem PCT, ji bo zagrenil življenje. Ker ima enega otroka v vrtcu, dva pa v šoli, in ker jih je potrebno neprestano nekam voziti in po njih nekam hoditi, je za to pooblastil svojo ženo. Da bo lahko sam ostal necepljen, se je cepila ona, četudi ji je osebni zdravnik zaradi kronične bolezni pred cepljenjem svetoval tehten premislek. Ugnal je sistem in s tem se rad baha, ko zvečer s klapo spije dva ali tri.