Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolumne

Odprimo borzo za politične legionarje

Da ne bi zdaj komu padlo na pamet in bi zahteval najemanje sposobnejših političnih legionarjev, ki bi za manjši denar popeljali državo vsaj na evropsko prvenstvo.
Je nova ministrica za kohezijo in razvoj "legionarka"? FOTO: Roman Šipić
Je nova ministrica za kohezijo in razvoj "legionarka"? FOTO: Roman Šipić
23. 12. 2019 | 09:30
23. 12. 2019 | 13:23
5:36
Poslanci so v eni sami ljubljanski noči dolgih nožev razgalili vse svoje težave zaradi ene same ministrice z angelskim imenom. Če je Levica glasovala proti Angeliki, se zdi še logično – levica in angeli pač ne gredo skupaj. Ko se jim stemni pred očmi, je v temi vsak vrabec črn turboliberalen nadangel s kapitalističnimi krili, ki namesto poslancev uničuje svet. Ta zamaknjena drža pri rezanju ministričine kandidatke je pravzaprav povsem v duhu adventnega časa, ki prinaša v naše duše menda mir in dobro.

Nerazumljivo je tudi, da so ministrici z angelskim imenom nasprotovali Toninovi ali Janezovi. Ti zadnji so se bolj ustrašili mlinarja kot angela in nevarnosti mletja, ki jim zdaj grozi. Že njeno ime, kaj šele državljanska kombinacija, zveni tipično vohunsko. Skoraj gotovo gre za vsaj dvojnega, če ne trojnega agenta kontraobveščevalne službe avstrijske državne nevarnosti. Iz poslanskih vprašanj smo razumeli, da se med koroškimi, tržaškimi in goriškimi zamejci skriva najhujša špijonska in kontrašpijonska grožnja slovenski podstati. Zato je bil glas proti Angeliki v resnici glas božje previdnosti, da ohranimo dosedanjo udobno raven črpanja evropske medice.

Nerazumljivo je, da so ministrici z angelskim imenom nasprotovali Toninovi ali Janezovi. FOTO: Roman Šipić
Nerazumljivo je, da so ministrici z angelskim imenom nasprotovali Toninovi ali Janezovi. FOTO: Roman Šipić


Zato pa ni nikogar posebej motilo, ko smo pred 20 leti izvolili za predsednika slovenske vlade argentinskega Slovenca. Zato niso opravili posebne nočne razprave v parlamentu o tem, kako smo upravljanje milijard v slabi banki zaupali Jannetu Harjunpäätu (30.000 evrov na mesec), Torbjörnu Manssonu, Larsu Nybergu, Imretu Baloghu ..., samim čistokrvnim Slovencem in slovenstvu naklonjenim tehnokratom s človekoljubno socialno držo (če zanemarimo odnesene milijončke, seveda). Nočne razprave ni bilo v parlamentu niti zaradi spoštovane Lidie Glavine, tržaške Slovenke, bogate z referencami in izjemnim opusom direktorskih veščin, ki je, mimogrede, upravljala štirikrat večje premoženje SDH v primerjavi z drobižem treh milijardic, ki bi ga v sedmih letih morala izpuliti iz evropskih blagajn kohezijska ministrica. Milijončki so šli, ampak naložba v te neoporečno arijske Slovence se je »izplačala«.

Tako kot se izplača trud vseh, ki skrbijo, da Slovenija posnema švicarski zgled pri referendumih. Če ni drugih, lahko odpremo tretjo referendumsko razpravo o istem koščku železne ceste, na katerem so pobudniki že dvakrat pogoreli. Medtem ko Luki že očitno škripa voz, ko Avstrijci šibajo vlake po tabeljski železnici in skupaj s tržaškimi prijatelji skrbno podmazujejo slovenske prepreke z očitno učinkovitimi žavbami, se samo še tretjega referenduma manjka. Če namreč gradiš železnico brez državnega poroštva, so krediti dražji, nekaterih niti ne dobiš in jih morajo zato (zdaj pa zares) plačati davkoplačevalci. Ali bolj učeno: referendum v korist lastne škode.



Nočne razprave ni bilo v parlamentu niti zaradi spoštovane Lidie Glavine, tržaške Slovenke, bogate z referencami in izjemnim opusom direktorskih veščin. FOTO: Leon Vidic/Delo
Nočne razprave ni bilo v parlamentu niti zaradi spoštovane Lidie Glavine, tržaške Slovenke, bogate z referencami in izjemnim opusom direktorskih veščin. FOTO: Leon Vidic/Delo


Če kdo misli, da je položaj države odvisen od pameti, torej izobrazbe in šolanosti prebivalstva, se očitno moti. Nedavni podatki posebne raziskave Pisa, ki jo vsaka tri leta opravijo v OECD, so pokazali, da so slovenski dijaki po bralni usposobljenosti na 21. mestu na svetu. Toda če upoštevamo še matematično usposobljenost in naravoslovno znanje, se zavihtijo na 13. mesto. Če pa upoštevamo samo evropske države, je Slovenija na zavidljivem 5. mestu (skupaj z Brexitanijo). Pred njo so samo Estonci, Finci, Poljaki in Irci, za njo pa takšne marke, kot Švedi, Danci, Nemci, Avstrijci, Norvežani in celo Američani (ki niso več Evropejci).

Zavidljiva usposobljenost slovenske mladine pa ne pomaga, da bi Slovenija zasedala podobno visoko mesto na lestvici gospodarske in druge razvitosti. Samo po sebi se porodi vprašanje, katerim političnim genialcem uspe tako slabo voditi dobro izobražen in talentiran kader, da dosegamo po BDP in premoženju vsaj od dva- do trikrat slabši učinek od izobrazbenega dometa. Skoraj vse na svetu je mogoče meriti: od športa do znanstvenih, zdravstvenih, celo kulturnih dosežkov, samo političnih kapacitet pa nikakor nočejo primerjati. Če kakšnemu klubu z domačimi igralci ne uspe doseči začrtanega cilja, kupijo profesionalce iz »tujske legije«. Morda pa so se skrajni levičarji, pobrateni s skrajnimi desničarji, zato tako ustrašili primera Mlinarjeva, da ne bi zdaj komu padlo na pamet in bi zahteval najemanje sposobnejših političnih legionarjev, ki bi za manjši denar popeljali državo vsaj na evropsko, če že ne na svetovno prvenstvo. Konkurenco v politiki potrebujemo!

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine