Jaz sem naš

Res zelo spoštovani kolega Andraž Gombač je te dni vzbudil hude dvome o moji identiteti. Začela pa je že kak teden prej kolegica, ki me je na direkt vprašala, kdo da sem. Na urinu je menda čutila, da nisem Istran in da se bom predstavil za Primorca. Zataknilo se mi je. A zdaj si bom moral pa zvezdo ali križ našiti na rokav ali pa iti na pregled stopnje arijskosti ...? Človeka v stiski prešinejo vsi mogoči prastrahovi, ki jih ima zapečatene v genomu. Zakaj bi kdo sploh želel vedeti, za koga se imam. In zakaj je to tako pomembno?

Drugi del strahu je izviral iz občutka izgubljenosti v vesolju identitet, ker očitno nisem dovolj čiste pasme, če ne znam kot iz topa izstreliti, da sem Istran, Čič, Fiuman, s Kozjega otoka ... Še preden sem odgovoril, sem kar se je dalo hitro preračunaval: oče se je rodil v Trstu, to je kake tri kilometre od Istre, jaz sem se rodil na Reki, to je spet tri kilometre stran, v Portorožu in Piranu živim 65 let, od tega eno leto v vojski v Pulju, pet let v Ljubljani, pri čemer nisem siguren, da bi Portorož po njegovih K.u.K. pritiklinah dovolj resno lahko šteli v Istro ... Zato sledi logična dilema: koliko let mora nekdo bivati v Istri, da postane Istran? Eno življenje je očitno premalo.

Eden največjih sinov Istre Giuseppe Tartini se je sicer rodil v Piranu, ampak tu je živel vsega 16 let. Povrhu tega je bila samo njegova mama Istranka, njegov oče pa Florentinec, beneški solni pisar, ki je do Tartinijevega rojstva živel v Piranu komaj 13 let. Premalo, da lahko kdorkoli dobi istrski potni list. Veliki Pirančan je potem veliko več let preživel v Padovi, kjer je tudi pokopan, in čeprav je 19 istrskih in furlanskih mest 200 let kasneje zbralo denar za njegov spomenik in se mu z Dal Zottovo mojstrovino poklonilo za njegovo dediščino, Tartinija v svetu veliko bolj kot Istrana poznajo po pionirskem multikulti vzdevku Maestro delle nazioni (Mojster narodov). Tudi veliki Istran Franco Juri se je rodil v Kopru, ampak njegova mama je s Pasjaka (na meji med Istro in Čičarijo), medtem ko je oče celo iz Čedada. Jurija rešuje predvsem srečno naključje, da je že pred dolgimi leti ustanovil ansambel Istranova. Tako si mirne duše lahko reče Istran, sicer bi se zagotovo moral še dokazovati.

Nisem si še upal odgovoriti, ali in koliko odstotno čist Istran sem, ker nisem vedel, ali to vpliva na višino penzije, če morda lahko dobim popust na tržnici pri Zlatiču ali vsaj v ribarnici pri Valterju, nisem vedel, ali mi to priznanje za 15 odstotnih točk dvigne IQ, samozavest ali izda potrdilo o dobrosrčnosti, kulturni in identitetni neoporečnosti, skratka, ali mi da vsaj 10 odstotkov popusta na vse, tudi na cerkvene odpustke, kot mi ga da članstvo v zvezi upokojencev ali kartica zvestobe pri Agrarii.

Doslej sem vedno mislil, da si Istran, če znaš obrezati oljke, če sadiš pomidore, če loviš menole ali vsaj sipe s puščami, če igraš moro, če kolesariš ali se sprehajaš po Parencani, če ti je jasno, kaj je povedal Janez iz Kastva v cerkvi svete Trojice v Hrastovljah, če si že kdaj nabiral tartufe v Motovunski šumi, če ješ bigole s klobasami, ki jih pripravi Marjeta ... Zadnje čase, po britanskem slovesu pa dokončno, kajti Britanci imajo podobne in še precej večje dileme kot Istrani, pa je stvar veliko bolj resna, saj se vračajo časi, ko postajata multikulturnost in svetovljanstvo prazna parola, pripadnost »čisto našim« pa edino spričevalo in absolutni pogoj popolnosti. Zato zelo razumem Andraža in v strahu še zbiram argumente v dokaz, da sem naš.

Ob tej istrski dilemi nujno vznikne še najmanj eno vprašanje. Kako za vraga si Hrvati in vsi drugi evropski, slovenski, svetovni analitiki, diplomati in znanstveniki vseh ved predstavljajo, da bi lahko kdorkoli na tem svetu našel dogovor o meji (na morju seveda) med Zagrebom in Ljubljano. Če ga niso našli 30 let, če niti predloga ni slišati, če še dogovor dveh starih, spoštovanih in pokojnih predsednikov ne velja, če niti arbitraža tujih uglednih sodnikov ni dobra, dajte mi vi, ki to veste, prosim zaupajte to skrivnost zlatega runa. Odgovor, da lahko dogovor iščemo še naslednjih sto let, ni odgovor, ampak izgovor za drugo pravilo, ki med vrsticami razglaša: kjer se prepirata dva, jaz lažje dobiček imam. Zdaj smo lahko prepričani, da se šengenska meja vsaj še nekaj let ne bo spremenila. Juhuhu – unija.