V nadaljevanju preberite:

Ima še kdo občutek, da se je svet grozljivo postaral? V iskanju nesmrtnosti, večne mladosti in večnega življenja, ki bruha iz vsakega marketinškega sporočila naše paradigme in večine podpornih verskih besedil, smo se nekega dne zbudili v svetu večne starosti.

Naj pojasnim. Človek bi konzerviral vse, kar mu je dragega. Najprej sebe, da bi živel večno, nato svoje bližnje, psa, kanarčka; sploh pa vse navade, ki so pač nujna železna srajca. Še posebej pa svoja prepričanja! Kajti kdo bi hotel živeti v večni zmoti, in to za vekomaj? Nihče. Če si želiš udobne večnosti po pravilih sedanjosti, je treba prepričanja, ki so temelj te sedanjosti, razglasiti za edini in večni prav. Jebeš okoljsko kataklizmo, omejene resurse, vojne in globalno epidemijo poneumljanja! Stanje, kakršno je, je treba zamrzniti in ga izročiti večnosti. Zakaj? Ker je dobro, nam od vsepovsod sporočajo avtoritete na področju vzdrževanja obstoječega stanja.