Ni nujno, da je bilo leto 2020 najslabše

Šele v soboto so začeli na mejnih prehodih s Hrvaško in na letališču testirati potnike. Dobro jutro, najboljši voditelji države in krotilci covida-19! Šele pol leta po pojavu hitrih testov so krotilci spoznali, da bi z njihovo pomočjo lahko odpirali vrata in vseeno skrbeli za varnost. Nekatere slovenske bolnišnice so svoje zaposlene testirale že spomladi. Kaj bi bilo, če bi to počeli vsi in vsaj od začetka drugega vala, tudi v šolah, na univerzah, v hotelih, na smučiščih in še kje? A so vsi ti krotilci zaspali? In nas kljub zaspanosti prepričujejo, kako učinkoviti in operativni, da so? Si mislite, kaj bi imeli, če bi priznali, da so slabi. Na primer ministrica za šolstvo. Še sama je jezna nase. Kako je lahko jezna, če pa so najboljši, no?!

Podobno kot pri prepričevanju o smiselnosti cepljenja. Nič ni treba prepričevati, samo izkaznice uvedite: cepljeni se bomo lahko gibali, hodili na tekme, v gledališča in kino, tudi v trgovine, k frizerkam in na dopuste, drugi pa naj imajo pouk, službo, smučanje, kopanje in nakupe, tudi ljubezen – na daljavo. Pa naj vidimo, koliko zarote bo potem ostalo v vseh teh cepivih. Seveda imajo lovci na koronavirus s počasnostjo tudi svojo računico. Dlje traja virus, več miru bi imeli. Menda stavijo na Bučarjevo pesmico Naj traja. Naj traja še deset mandatov! Pajade! Izolan poje o povsem drugem trajanju.

Na izolskem Velikem trgu se je zbrala množica več kot tisoč Izolanov, ki so razjarjeni iskali župana, zadnjega beneškega podestata in njegove sodelavce. Krivi naj bi bili izdaje Serenissime, češ da so jo oni predali avstrijskemu cesarju. To je bila največja izolska vstaja z linčem za dodatek. Vdrli so v mestno hišo, ki je bila tedaj še na Velikem trgu, in v županovo stanovanje. Razbili so vrata in okna, iz hiše zmetali vse imetje, izropali so vse do zadnjega, znesli so se nad županovo družino, še posebno hudo pa nad županom. Niccolò Pizzamano je zaman poskušal zbežati. Množica ga je tepla, suvala, brcala ... Padal je in se plazil iz hiše, v agoniji prosil za življenje, upajoč, da mu bodo prizanesli. Zunaj, pred eno od hiš, so ga najprej ustrelili in nato še zabodli. Da ne bo pomote: zgodilo se je 5. junija 1797 zjutraj, pred več kot 223 leti in v času propada Beneške republike ter velike tranzicije v Istri.

Poblaznela množica je tri dni razbijala, ropala, pretepala, grozila, spuščala vino iz sodov. Dokler se izolski župnik ni nekako pogodil z razjarjeno množico. Le pet dni pozneje je v mesto vkorakala avstrijska cesarska vojska, ki je kmalu naredila red. V naslednjih mesecih so izpeljali mega sodni proces proti 115 Izolanom. Dva so obsodili na smrt, vendar ju niso nikoli našli, čeprav so Avstrijci že naročili vislice na Manziolijevem trgu, vsaj za opozorilo, če ne drugega. Vsi drugi so bili kaznovani.

Zgodovina uči, da menjave oblasti redko minejo gladko. Zgodbo o izolskem linčanju mi je pred desetimi leti povedal dolgoletni novinar, večni izolski podžupan in tudi poslanec v zadnji zvezni skupščini Silvano Sau, ki je tudi sam v Beogradu doživel skoraj nekaj podobnega: »Z zadnjega zasedanja jugoslovanske skupščine smo morali iz skupščine bežati pri stranskih vratih, ker nas je pred beograjskim parlamentom čakala naščuvana množica,« se je spominjal Silvano časov pred 30 leti. In ta zgodovina se ponavlja kot koledar.

Pravkar zaključeno leto zato morda le ni bilo tako slabo, kot smo ga doživeli zaradi naravnih in političnih katastrof, bolezni, izgubljenih priložnosti in izgubljenih prijateljev. Lani smo še januarja in februarja potovali po svetu in brezskrbno smučali, poleti smo brezplačno dopustovali. Lahko smo šli v prazne Benetke in uživali kot že dolgo ne. Mnogi so prisilne dopuste izkoristili za prenovo stanovanja. Tretji so privarčevali za nov avtomobil ali potovanje. Mnogi so se celo več rekreirali in si privoščili sproščanje v manj oblegani naravi. Ni bilo vse samo slabo. Še najhuje so naše okolje onesnažile pritlehne, komaj brzdane skrite strasti, ki so se razbohotile po družbenih omrežjih stokrat nemarneje kot plevel na njivah. Plevelu so pomagali deževni oblaki, pritlehnemu razvratu duš pa pastirji vseh barv in čred. Sami se morate odločiti, kateri »plevel« bolj škodi našemu zdravju in kateri nevarnosti se boste bolj prepustili: »čipom« v cepivih ali plevelu v glavah. Narava bo v vsakem primeru poskrbela za izbor, kot nas prepričuje neki Charles D.