Način, kot je Janša zastavil svojo tretjo vlado, je bil od začetka obsojen na fiasko.
Galerija
Volišče v Ravenski vasi, na dan referenduma o vodi 11. julija 2021. FOTO: Matej Družnik
V nadaljevanju preberite:
A tu je kleč: glasovati proti zakonu ni isto kot glasovati za neki projekt. Zato je ta referendum tako lep, veličasten povzetek sedanjega političnega trenutka. Vlada nima več moči, da bi spravila skozi kakršenkoli trajnejši projekt (to potrjuje rafal splavljenih zakonskih predlogov, ki je sledil v manj kot enem tednu po referendumu), »stranke, nekdaj znane kot KUL«, pa ne dovolj moči, da bi blokiranje vladnih pobud nadgradile z lastno, zmagovito alternativo. Tako smo priča krasnemu paradoksu, da imajo stranke, ki se izrecno štejejo za opozicijske, absolutno večino v parlamentu. A dejstvo, da jim kljub temu ne uspe oblikovati vlade, ni posledica neke parlamentarne anomalije ali sistemske napake, ki bi izkrivljala »resnično voljo ljudi« – patetično iskanje šestinštiridesetega glasu, ki bi podprl konstruktivno nezaupnico (»V iskanju izgubljenega poslanca,« bi lahko sago prekrstili prosto po Proustu), je imenitna odslikava realnega stanja, v katerem imamo politično večino »proti«, nimamo pa večine »za«.
In tu se nam odpre lep pogled na še en paradoks.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se