V nadaljevanju preberite:

A tu je kleč: glasovati proti zakonu ni isto kot glasovati za neki projekt. Zato je ta referendum tako lep, veličasten povzetek sedanjega političnega trenutka. Vlada nima več moči, da bi spravila skozi kakršenkoli trajnejši projekt (to potrjuje rafal splavljenih zakonskih predlogov, ki je sledil v manj kot enem tednu po referendumu), »stranke, nekdaj znane kot KUL«, pa ne dovolj moči, da bi blokiranje vladnih pobud nadgradile z lastno, zmagovito alternativo. Tako smo priča krasnemu paradoksu, da imajo stranke, ki se izrecno štejejo za opozicijske, absolutno večino v parlamentu. A dejstvo, da jim kljub temu ne uspe oblikovati vlade, ni posledica neke parlamentarne anomalije ali sistemske napake, ki bi izkrivljala »resnično voljo ljudi« – patetično iskanje šestinštiridesetega glasu, ki bi podprl konstruktivno nezaupnico (»V iskanju izgubljenega poslanca,« bi lahko sago prekrstili prosto po Proustu), je imenitna odslikava realnega stanja, v katerem imamo politično večino »proti«, nimamo pa večine »za«.

In tu se nam odpre lep pogled na še en paradoks.