V nadaljevanju preberite:

In prav tu tiči problem. Vse več politično angažiranih državljanov informacije in mnenja sprejema v paketih. Zbiranje v mnenjskih balončkih na družbenih omrežjih ne spodbuja kritičnega mišljenja, temveč signaliziranje pripadnosti določeni skupnosti, utemeljeni na nizu »pravilnih odgovorov« na politična in nazorska vprašanja. To ni seveda nič novega, kot ve povedati vsakdo, ki je kdaj prelistal publicistiko 19. ali 20. stoletja. Ljudje se že vsaj od vznika množične politike zbirajo na podlagi političnih prepričanj in svetovnonazorskih preferenc; znotraj krožkov, ki jih ustvarjajo, vladajo takšna ali drugačna pravoverna stališča. Gotovo pa je, da so danes ti krožki bolj hermetično zaprti kot v desetletjih, ko smo vsi konzumirali iste televizijske oddaje, bolj paranoično samozadostni kot v časih, ko je manjši nabor etabliranih časopisov ohranjal skupni referenčni okvir, predvsem pa bolj odprti za »alternativna dejstva«, bizarne teorije zarote in čiste neumnosti kot v časih, ko so novice pronicale skozi tesnejša in odgovornejša uredniška sita.

Tako pač je. A v takem svetu je odgovornost, kje bomo pobirali vire, kateri opis dogodkov bomo smatrali za verodostojnega in katerega bomo podvrgli skepticizmu, toliko pomembnejše politično in navsezadnje etično dejanje. Še zlasti, ko vemo, da je Putinova propagandna mašinerija kalibrirana natanko na razdrobljeno in prepirljivo javno sfero zahodnih (in ne le zahodnih) družb.