Nalezljivo, pa ni bolezen

Slepeče bela barva zdravniške halje mi zmeraj nažene strah v kosti. Orkester vzorno usklajenih notranjih procesov, ki v normalnih razmerah neopazno igrajo ubrano simfonijo življenja, se naenkrat spunta, srce pa kot za stavo nabija vsepovsod. Plitvo dihanje, potne dlani in težko prikrito drgetanje kažejo popolno pomanjkanje korajže. Uiti je bila skoraj zmeraj prva misel, ko so se snežno bela vrata zaprla in je nasproti ostala samo stroga bela halja.

Približno tako se najbrž počuti tudi naša štirinožna zverinica, ko se sreča z veterinarjem. Razigran, živahen in nabrit kuža, ki po vrtu še zmeraj preganja domačo mačko, ker se hoče loviti, čeprav zvečer spokojno spita drug ob drugem zvita v klobčič, z večno dvignjenim repom, ki z dolgimi resami plapola kot zastava, otrpne. Rep spodvije globoko pod trebuh, ušesa, ki so, ko je vse v redu, kot radarji, so spuščena tesno ob glavi. Hitro dihanje, kot po napornem in na srečo neuspešnem teku za zajcem, ki se reši v nepredirno zavetje črnega trna, pove, da je izmučen in da nujno potrebuje počitek, po možnosti na travi, v senci trepetlike, po kateri se šelesteče podi vetrič.

Ko je v torek ob šestih zjutraj v Loški dolini skočil v prtljažnik avtomobila, je bil še malo zaspan, ampak vesel, da gre na pot. Dež, ki je vso dolgo, predolgo pot do Ptuja škrebljal po strehi, ga je uspaval, zato je bilo srečanje z mladim moškim v belem mogoče malo manj stresno. Majhni in večji psi, ki so, tako kot smo vajeni dvonožni bolniki, nervozno čakali v prijazni čakalnici, da jih čim prej odpustijo in izpustijo na svobodo, v zeleno, od dežja mokro, hladno pomlad, so se razburjali in na različne načine prepričevali lastnike, naj se podvizajo ven.

Pravijo, da si lastniki psov in psi z leti postanejo podobni. V marsičem najbrž res. Slutim pa, da ljudje od njih prevzamemo precej manj njihovih dobrih lastnosti, kot jim podtaknemo naše manj dobre. Strah je le ena izmed njih.