Nagobčniki in verige

Število dnevnih okužb z novim koronavirusom trenutno daleč presega stanje, ki smo si ga želeli ob začetku šole – »hvala« vladi za (brez)mejno zavlačevanje. Šola bo kuženje pospešila, še posebej v kombinaciji z »upori« proti preventivi.

Žal se uporniki ne zavedajo, da je virus med nami in je njegov potencial kuženja tak, da bo brez preventive v enem mesecu ponovno ustavil naše družbeno in gospodarsko življenje.

Če se torej delamo, da v »nerizični družbi mladih in zdravih« ni nevarne epidemije in ne potrebujemo preventive, se bo v nekaj tednih začelo množično umiranje starostnikov v DSO-jih in bo zastalo delo v bolnišnicah, saj nihče ne bo prevzel odgovornosti za pacienta, ki bo med zdravljenjem v bolnišnici verjetno dobil še covid-19, da ne govorim o imunosuprimiranih in onkoloških pacientih.

Glavni problem ostaja dejstvo, da večina ljudi ni imuna proti virusu, zato je brez protivirusnih ukrepov v kratkem času lahko okuženih nekaj deset odstotkov ljudi, v neugodnih razmerah (množične prireditve) celo več kot polovica (Bergamo). Sezonska gripa, na primer, nima potenciala, da bi za njo obolelo kaj dosti več kot deset odstotkov ljudi, ker so ostali nanjo odporni zaradi ostankov imunosti iz prejšnjih sezon. In sezonska gripa vsaj za petino populacije, ki resneje zboli za covidom-19, še zdaleč ni tako težka bolezen.

Zato so povsod, kjer se je z novim koronavirusom v kratkem času okužilo več kot 5 odstotkov ljudi, okužbe vdrle tudi v bolnišnice in domove za starejše ter povzročile ogromne težave. Govorjenje o tem, da je treba zaščititi pred okužbo samo ranljive, je zgolj teoretiziranje, saj tega še nikjer niso znali izvesti. Žal. Družba ni zapor iz ločenih celic, nerizični deli populacije so pomešani z rizičnimi, delajo v bolnišnicah in DSO-jih ali obiskujejo te ustanove, in ne pozabimo večgeneracijskih družin in družinskih srečanj …



Zakaj torej ljudje, tudi zdravstveno izobraženi, ki se zgražajo, da zdravstveni sistem zaradi covida-19 nezadostno deluje, ne pomislijo, da ni vzrok v tem, da bi se zdaj vsi zdravniki ukvarjali s covidom-19, ampak v tem, da virus kroži med ljudmi, zato ga je v dobro bolnikov treba zadržati pred vrati bolnišnic. Čim več virusa bomo zaradi slabe preventive pustili krožiti, tem več energije bomo izgubili v brezplodnih razpravah o zaščitnih maskah in ubogih otrocih, ki se dušijo (da pač ustrežejo prenapetim staršem), in tem več ljudi bo pri vstopu v zdravstvene ustanove egoistično tajilo okoliščine in simptome morebitne okužbe.

Zato bo treba tako rekoč vse testirati – ali pa spustiti virus v bolnišnice in eksperimentirati, kako različna zdravljenja potekajo v kombinaciji osnovne bolezni in covida-19. Bo kdo razpisal ljudski referendum za tak mengelejevski eksperiment? Ker zdravniki se za to brez prisile prav gotovo ne bodo odločili.

Zato je jasno, da bo ob zlomu preventive in razmahu epidemije zdravstvo spet zastalo na zgolj najnujnejših bolnikih, saj zaradi svetovnih potreb ne bo na voljo dovolj pripomočkov za testiranje in še manj bolnišničnih kapacitet za ločevanje bolnikov na bele (nekužne), sive (karantenske) in rdeče (okužene) oddelke – za vsako vrsto zdravljenja posebej. Če bi imeli toliko zdravstvenih kapacitet in kadra, se o čakalnih dobah pred epidemijo sploh ne bi pogovarjali.

Zato se je namesto o nagobčnikih, tej (samo)razkrivajoči metafori skrajnega egoizma, bolj smiselno pogovarjati o človeški verigi solidarnosti. Moč solidarnosti je v tem, da z zelo malimi vložki posameznika dosežemo velike učinke – če smo solidarni vsi. Edina solidarnost, ki se v času povečane nevarnosti širjenja epidemije pričakuje od vsakega človeka, je zgolj to, da v druge ljudi ne pljuva kapljic svoje sline in ne prši svoje nosne sluzi! To je vsa umetnost osebne protivirusne preventive, virus namreč potuje prek kapljic sline in nosne sluzi, in če kdo enači osebno svobodo s pravico do pljuvanja v druge, bi se moral zamisliti nad sabo.



Tehnična izvedba preventive slinjenja in smrkanja v druge ljudi je enostavna:

1. Umivanje rok in pri kritičnih opravilih tudi razkuževanje, ker ima vsak človek zaradi nezavednih gibov brisanja nosu in obraza na rokah lastno slino in sluz.

2. Distanca oziroma previdnost pri stikih z drugimi ljudmi – zakaj med epidemijo izpostavljati sebe in svoje družinske člane, če to ni nujno.

3. Uporaba zaščitne maske v zaprtih prostorih, kjer ne moremo prakticirati distance. Maska je fizični zaslon za našo slino in sluz, zato je kakršnakoli maska boljša od pljuvanja kapljic sline v ljudi. Ni treba, da kirurška maska, ki jo nosimo, zadrži posamezne viruse, ti so količinsko veliko manj pomembni za okužbo kot ogromne količine virusov v kapljicah sline in sluzi. Zato je dovolj zadržati svojo slino in nosno sluz, da obojega ne pršimo v druge ljudi, in praksa kaže, da v tem primeru epidemija izgubi največji del moči.

Vsem nam je prijetneje biti brez maske kot z njo, ampak vseeno je človeško in solidarno žrtvovati nekaj udobja za pravico zdravstveno ranljivih do svojega življenja in pravico družbe, da živi brez zaustavljanja šol in bolnišnic ter javnega prometa in velikih delov gospodarstva. Kdor misli nasprotno, je verjetno premalo zrel, da bi ga bilo mogoče prepričati o čemerkoli razumnem.

Ker so nezreli ljudje praviloma tudi precej nesamozavestni in negotovi (zato jim tudi toliko pomenijo všečki somišljenikov na spletu, za katere so se pripravljeni junačiti z najbolj neumnimi lažmi), se v zaresnem življenju spletni junaki hitro skrijejo pred neprijaznimi pogledi. To je tudi recept za rešitev problema. Če nas ima večina v dvigalu zaščitno masko, da ščitimo drug drugega pred lastno slino in sluzjo, bo tudi človeku, ki enači osebno svobodo s pravico do pljuvanja v druge, postalo nerodno. In to je vse, kar je treba doseči – skupaj.

Lajanje skozi nagobčnik prepirljivega egoizma ali dogovor o človeški verigi solidarnosti – to je najpomembnejše vprašanje, na katero bomo kot skupnost dali odgovor, ki nas bo to jesen in zimo vodil v smer ugodnega preživetja epidemije ali ponovnega družbenega zastoja, da o žrtvah ne govorim.

***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.​