Na temni strani vesolja

Skrivnosti vesolja se počasi razgrinjajo pred nami, vsaj nekatere od njih, in ta teden smo lahko z algoritmom, ki ga je za povezavo podatkov iz teleskopov z vsega sveta sestavila mlada ameriška znanstvenica, videli prvo »pravo« podobo črne luknje. Gre za maso s tolikšno težnostjo, da ji ne more uiti niti svetloba, a ker lahko »vidimo« razžarjene snovi, ki jih z vseh strani vleče vase, slutimo tudi njo. Znanstveniki pravijo, da ne moremo zaznati ničesar, kar bi zapustilo črno luknjo – smo dobili do zdaj najbolj prepričljivo podobo pekla, pa naj smo verni ali ne?

Drugi znanstveniki verjamejo, da so v miniaturnem obsegu obnovili procese iz prvotne juhe življenja, ko je pred milijardami let planetarni trk Zemljo obdaril s snovmi, nujnimi zanj. Neskončno radodarno dejanje, a tudi prava kataklizma, vesolje, kolikor ga lahko prepoznavamo, ni toplo in domače kot naša domovina. Zakaj ne znamo bolj ceniti našega malega planeta z vsemi njegovimi vrtnicami vred? Poglejmo spomladansko brstenje okrog sebe, vdihnimo svež zrak. Tudi to je lahko sreča.

Srečo imamo tudi, da smo vesoljepisno močno oddaljeni od črnih lukenj in časovno od izvornega vesoljskega trka, a je vsako življenje svojevrsten simbol začetkov in koncev v neskončnosti nad nami – ter priložnosti, ki jih imamo vmes. Je smisel našega obstoja razvoj v najboljšo osebo, kot smo lahko? Srečati tiste, ki nas dopolnjujejo? Vsak dan se ukvarjamo z dolžnostmi in težavami ali pa jim poskušamo zbežati, razbijamo si glave, kako rane, s katerimi smo rojeni ali jih pridobimo na svoji poti, spremeniti v modrost. Pri tem pa so na temni strani meseca dolgo življenje, visoko letenje, nasmehi, ki jih podarimo, solze, ki jih jočemo. Naše življenje bo vse, česar se bomo dotaknili, in vse, kar bomo videli.

Ali pa nam življenje narekujejo tudi zvezde, pa naj verjamemo v horoskope ali ne?