Moč besede

Rada imam besede, včasih katero zelo začutim, včasih katero prevečkrat uporabljam. Včasih v besedi iščem glasbo, včasih se mi zdi mehka, včasih ostra, drugič prevladuje vonj, tretjič njena barva.



Ko sem bila mlajša, sem najbolj ljubila besedo hrepenenje. Hrepenenje je imelo vedno barvo morja, odprtega morja, najbrž zaradi lepe Vide, ki je zrla na morje in hrepenela po novih obzorjih. Večina tujcev mi pravi, kako se jim zdi hrepenenje najlepša slovenska beseda. Najbrž se je to neustavljivo hrepenenje rodilo prav iz majhnosti tega naroda, ki potrebuje občutek širine, da lahko vdihne s polnimi pljuči. Ko sem bila v Lizboni na Gledališkem festivalu Almada, sem po predstavi Ibsenove ženske izvedela tisto, kar sem vedno slutila: da je skupni imenovalec Ibsenovih ženskih likov prav hrepenenje, sploh v drami Gospa z morja, ki jo lahko gledamo v ljubljanski Drami. Tu ne gre samo za hrepenenje, mi je takrat rekla norveška igralka, je veliko močnejše od tega. Je bolj neustavljiva sila, ki žensko vleče k morju, sila narave, Ibsen je zanj uporabil izraz drages mot.

Portugalci imajo za to prav tako poseben, otožen izraz – saudade, ki ima seveda druge odtenke, je mešanica nostalgije, hrepenenja, melanholije in bolečine, ki jo lahko izrazi samo fado, bolečine, ki je ostala po obdobju »velikih odkritij«, po tistih, ki so šli na morje in se niso vrnili. Saudade je »ljubezen, ki ostane, ko ljubljene osebe že dolgo ni več«. Ko sem govorila z raziskovalcem in ekstremnim popotnikom, Norvežanom Erlingom Kaggejem, je bila njegova beseda tišina. Preživel je petdeset dni popolne tišine, na svoji samotni odpravi na Antarktiko, na minus petdesetih stopinjah, v ledu in snegu je stopal v popolno belino, v pro­stranstvo niča, kot je rekel. Tam je našel tišino.



Avstrijski prevajalec, pesnik, esejist, publicist in »tihotapec besed« Ludwig Hartinger mi je nekoč rekel, da je zanj najlepša slovenska beseda tolmun. Ko rečeš tolmun, zavonjaš hlad globoke vode, ki te vleče v globino, lahko slišiš vrtince. Beseda tolmun ga je vrnila v spominsko pokrajino njegovega otroštva v Avstriji. V slovenske besede se je zaljubil v Parizu, kjer je nekaj časa živel, ko je v francoščini naletel na verze Srečka Kosovela »razpokan bodeš hrepenel«. Zasledovali so ga toliko časa, dokler ni začel raziskovati slovenskega jezika.



Letošnji trideseti jubilej Delove osebnosti leta je bil v znamenju besede.

In ljudi, ki stojijo za njimi. Ljudi, ki prehajajo od besed k dejanjem, kakor je v nagovoru rekla glavna direktorica Dela Nataša Luša. Ves svet izbira besedo leta, letos jo je prvič izbiralo tudi Delo. Naša beseda leta je sovpadla z besedo leta, ki jo je izbral Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Beseda leta in tudi Delova beseda leta je tako postala beseda podnebje. Beseda se je rodila iz neba, besede, stare tisočletja. V indoevropskem prajeziku, ki so ga naši predniki govorili pred šestimi tisočletji, je sprva pomenila oblak ali meglo, v slovenščini, ki se je iz prajezika razvila v samostojen jezik, pa smo iz nje najprej oblikovali besedo nebesa, šele mnogo kasneje pa podnebje. 

V zadnjih letih je, razumljivo, najpogostejša beseda ob besedi podnebje postala sprememba. Podnebna sprememba. Dokončno smo se zavedeli, da podnebje ni samo nekaj, kar se dogaja drugje, ampak se dogaja tudi tukaj in zdaj. 
Zanimivo je, kaj so na vprašanje, katera beseda je najbolj njihova, katera jih najbolj opredeljuje, odgovorili nominiranci za Delovo osebnost 2019.



Alan Hranitelj mi je pred leti govoril o tem, da ga najbolj zanamuje beseda melanholija, ker lepo zveni in v sebi nosi nekaj bolečega, a hkrati sladkega, uživanje v nekakšni zamaknjenosti v otožnost deževnega sivega novemberskega popoldneva. Ljudje se spreminjamo in z nami se spreminjajo tudi besede, ki nas opisujejo, besede, ki jih ljubimo. Zdaj je njegova beseda intuicija, je rekel Hranitelj, intiuicija, s katero vstopa v vzporedne svetove in od tam jemlje podobe za svoje kreacije. Koreograf Edward Clug zase pravi, da ga najbolje označi beseda odprt. Odprt um, telo, odprta misel, odprt gib.

Za Primoža Rogljiča je to – preprosto – Primož. Osebno ime.

Direktor Instituta Jožef Stefan dr. Jadran Lenarčič, ki so ga bralci in uredništvo Dela razglasili za Delovo osebnost leta, je rekel, da je beseda, ki ga najbolj zaznamuje – navdih. To je po prejemu priznanja Delova osebnost leta dokazal tudi s svojim res navdihujočim govorom v polni Linhartovi dvorani.

V bližnji prihodnosti bo moral vsak posameznik, vsaka skupnost ali narod govoriti štiri jezike, je dejal. Materni jezik, torej slovenščina, angleški jezik, ki je že postal lingua franca, računalniški jezik in jezik ustvarjalnosti.
Ker je, kot je sklenil, prav jezik ustvarjalnosti podlaga znanosti, umetnosti, gospodarstvu, inovativnosti, šolstvu, napredku nasploh.

Tak jezik želim govoriti. Jezik, ki navdihuje, ne tlači, jezik, ki vzbuja hrepenenje, ne pa ga ubija, jezik, ki si dovoli izraziti tudi sladko melanholijo in otožnost, kadar je potrebno, jezik, ki se ne boji.