V kolumni preberite: 

»San se šetao gori doli, gori doli kre Dunaja; san se šetao kre Dunaja, ge mi teče bistra voda.«

Ni bilo pri Dunaju. Bilo je na otoku Islay (izg. ajla), raju za ljubitelje viskija in narave. In voda, ki je kraljevala naši odpravi, je bila vse prej kot bistra. Proti zahodu Atlantski ocean, razburkan v predvečernem mraku. Pod našimi čevlji čmokotajoče blato in nevarnost glagola »pogobniti«. Torej pustiti čevelj v blatu. Nekaj korakov pred menoj je sopohodnica Danica pravkar pogobnila. Mila in mala in zelo spodobna upokojenka je izrekla nekaj zelo nespodobnih besed. V pogovorni nemščini, ki je nisem razumela, vendar je bil ton povedanega nedvoumen. Iz njenih besed je zvenelo vse, kar sem sama čutila v zadnjih korakih iskanja manj globokega blata. Nič kaj izborno se nisem izražala, saj nas je čakala še pot nazaj. Morda bomo po prelazu krenili naprej in ne nazaj. V misli sem si priklicala sončni zahod, ki nam je bil podarjen malo prej. Eksplozija pastelnih tonov nam je vzela dih.