Mejaši

Pred skoraj 60 leti me je mama peljala v Trst. Na avtobusu je iz denarnice povlekla srebrnik za 500 lir in ga potisnila v režo usnjenega sedeža. Na Škofijah smo morali z avtobusa in peš čez mejno kontrolo. Na istem avtobusu je potovala tudi soseda Pepca. Njena hči Zlatka je nosila otroško košarico in čeznjo položeno majčko. Toda financar se je zapičil ravno v košarico in ... pod majico našel kos mesa. Prošnje in izgovori niso zalegli, meso je ostalo pri carinikih. Midva sva imela več sreče. Srebrnik naju je čakal na avtobusu, skrit v isti reži istega sedeža. Stisnili smo ga v pest, ko smo se peljali skozi predmestje Trsta.

Koliko kosov mesa, koliko kavbojk, ploščic, kave, koliko čevljev je šlo tako in drugače čez! Koliko nesmiselne tihotapske muke.


Letošnji prvi maj je bil na meji med Avstrijo in Slovenijo tak, kot bi ga zapeli Bee Gees. Božična drevesca visoka, še neposekana v gozdu, mi proletarsko majhni. Prvič za ta praznik brez gneče, brez horde naveličanih turistov. Zapeljali smo iz Avstrije čez Zgornjo Kaplo v Slovenijo. Na nekdanjem prehodu le propadajoča latrina za mejaša. Potem skozi Spodnjo Kaplo in po gozdni poti do zadnjih dveh slovenskih kmetij, na katerih živijo iz mesta pobegli srečni ljudje. Malo više je tik ob meji avstrijska koča Remschnigg Alm. Še malo dlje ob sprehajalni poti slovenska vikendica, najlepša idilična hišica v cvetju.

Prijateljica se spominja strogih in oboroženih jugoslovanskih graničarjev. Že dolgo jih ni več. Mir. Razgledna krasota na jug, lepota na sever. Le deset pohodnikov in pet avstrijskih kavbojev, ki so prignali krave na poletno pašo 700 metrov visoko. Briga krave meja!

Prešine me: zakaj tukaj ni rezilne žice, tri metre visoke ograje, zakaj ni psov, ni oboroženih mladih fantov, ki bi izgubljali čas? Zakaj je ni na meji z Italijo? Dol pri Kolpi in v Istri pa reže v dušo. Eni so zgroženi, drugi se počutijo varne. Varne v ogradi.