Veda in duša

Rekel mi je, naj se slečem. Pred njim sem stal kot Adam. Okoli pasu mi je zavezal bombažni figov list, sklenil je roke, odžebral kakih 20 besed v sanskrtu. Pomočil prste v sezamovo olje in mi najprej zmasiral lasišče, obrvi, ušesa. Nato me je začel mikastiti. Gledal sem v strop kolibe, sestavljene iz debelih bambusov in palmovih stebel, streho je tvorila neprepustna plast listov kokosove palme, skozi špranje je pihljal vetrc z morja, na stropu je topel zrak mešal ventilator.

Enkrat me je spravil na tla in eno uro hodil po meni. Drugič sta me za roki nad glavo vlekla dva, že na videz huda, črna in brkata moška in hkrati s komaj še znosno pregretimi mošnjički, polnimi zelišč, sinhrono »žigosala« po že tako pregretem telesu. Tretjič sta mi zlivala toplo zeliščno vodo po čelu ... Utrujajočo tlako so prekinjali trije dnevni obroki: samo riž, zelenjava, banane, ananas, kokos, papaja in veliko začimb.

Zdravnica Niša je bila prijazna in je vprašala, ali vem, kaj je veda in kaj doša. Pa sem rekel, da imata veda in duša tudi v slovenščini zelo podoben pomen. Tipala mi je pulz, izmerila pritisk, me stehtala, pregledala pod veke, kožo in lase, jezik sem ji moral pokazati, spraševala me je, kako spim, ali sem zaprt ... Ni me vprašala, ali imam kakšne želje po spolnosti (čeprav veda to predpisuje). Me je pa vprašala, kaj me muči pri zdravju in mi potem predpisala čaje, tabletke in določila sistem razstrupitve. Povedala je, da moram vstajati še pred vzhodom in kmalu po zahodu iti v posteljo in da, na primer, ne smem jesti rib z mlekom. Tega pa res raje ne.

Po desetih dneh sem miren, rahlo shujšan, in če ne bi bilo vroče in enolično, bi še danes ležal v mreži med kokosovima palmama in poslušal šum butajočih valov Arabskega morja. Doma so me strokovnjaki opozorili, da so ajurvedska zdravila lahko tudi nevarna. Ampak bil sem lažji, močnejši in osredotočen. Z zrnom soli v glavi bi to vedo našel tudi na skali pri Pacugu.