Mačje solze

Spokojne večerne urice so. Mati se izjemoma odločijo avto zelo nove letnice v garažo zapeljati. Pa se po minuti in pol v hišo vrnejo, kričé: »Našo L. sem povozila!« Naša L. (polno ime hranim v uredništvu) zaznamuje mucko, ki je popoldneve pri nas prespala na toplem, vsak večer pa jo je eden družinskih članov na plan pognal, da ne bi ponoči po zdrgnjenem parketu nečedila.

Žalosti in joku voznice v hipu potencirano pritegneta otroka. Oče sprva ne doume momentuma, čeravno je za povoženo najpožrtvovalneje skrbel, jo ohranjal pri življenju s hranjenjem in (nadležnimi) nežnostmi. Malo se je glavi družine celo zamalo zdelo, da njegovi trije za L. jočejo bolj, kot če bi povozilo ... Pustimo to.

V žalosti, ki je še zgostila temo, so ata edini sposobni dejanj. Stvari vzamejo v svoje roke. Prva stvar je lopata, s katero se približajo črno-beli gmoti na pordelih tlakovcih, ki naj bi bila L. Prizor bi bil težko pospremljen z »bon appetit«. Mrtvo tvar odlopatajo na travico in se sredi zime polotijo zalivanja, trave ne, pač kamnitih tal. Včasih rečemo, kako nekdo potí krvavi pôt, tokrat je bil na poti proti odtoku krvavi potok.

Usoda je poskrbela, da je oče dan poprej kupil 150-litrske vrečke za smeti, ljubkovalno jim mrtvaške pravi. Pa še prav ima včasih. Da mrtvoudno L. zapakira, traja deset minut, postopek je pocast, krvav, zmuzljiv. Še vedno zdaleč ne apetitlih. Pa še nezadržni jok iz notranjosti hišice mu nažira zbranost.

S sesuto iluzijo, da imajo mačke devet življenj, mrtvo bitje, naj omenim, da mu kljub ubadanju s pogrebnimi storitvami ni niti najmanj lahko pri srcu, vrečo, odloži pod sovoznikov sedež in jo odpelje v večna lovišča, natančen kraj hrani v spominu. Aja, še pred tem z žalobnim pripetljajem seznani sosedo, ki je družini pred dobrim letom L. pravzaprav priskrbela. Joj, joj, škoda!

Ob očetovi vrnitvi z roba onstranstva so sledi krvave nesreče sprane, zdaj je treba z materine vesti sprati še občutek krivde. Trije se tega polotijo: »Mami, nisi ti kriva, saj nisi mogla vedeti, vsakemu bi se to lahko zgodilo.« Še dobro pa, da se ni meni, je morda pri sebi pomislil kateri tolažečih.



Oče je dekco, na kateri je dneve in dneve poležavala blaga pokojnica (še živeča), nesel pred pralni stroj in se skušal domisliti, kaj z vso mačjo hrano, ki je ostala. Naj nahrani vaške mačurine, ki jih je dolge mesece preganjal, ker so odžirale jestvine L.?

Sredi veka in stoka materi zazvoni mobilnik, oče prosi, naj se ne oglasi, ne bo še enkrat cele zgodbe poslušal, kliče namreč soseda. A čez pol minute pozvoni na vratih. Zdaj je oče nemočen in na poizvedovanje o obiskovalcu pošlje oba otroka. Sledi jima mati. Vrata se odprejo in potrojen krik: »Lllllllllll!«

Soseda nasmejana drži v naročju družini tako ljubo L., živo, vsekakor tudi zdravo, le nekoliko zaspano, je pač že pozna ura. Oče se zgoraj sprašuje, mar ono o več življenjih vendarle velja.

Potem se spomni svojih zablodelih študijskih let, ko je bil eden redkih stavkov na filozofiji, ki jih je razumel, tisti, da so ponoči vse krave črne. In po analogiji skoraj vse mačke črno-bele. In brskajoč po kratkoročnem spominu se mu zazdi, da je bilo truplo, ko ga je v treh vrečah dvignil, vendarle nekoliko težko, ocenjujoč siceršnje igračkanje z ljubo L.

Če ni L. konca storila, koga je potem doletelo? Če bo družina preiskovala in preverjala po vasi, bo oni, ki je ostal brez žvalce, po definiciji odkril krivca, no, krivko. Vsekakor pa je bilo jasno, kako minljivo je življenje, kako minljiva je sreča, pa tudi, v specifičnih primerih, kako minljiv je obup.

L. jih je kljub vsemu slišala, češ, naj se ne zafrkava s tako resnimi stvarmi, kot sta življenje in smrt, pa naj bo prvih devet ali šest, hiša žalosti pa je hiša veselja postala. Da ne bo kdo užaljen, dodam relativnega veselja. Kajne?
Neoprana dekca pa je bila nazaj na svoje mesto pogrnjena.

In L. je utonila v spanec od smrti vstale.