Luka proti velikanom

Ali bo Luka Dončić res prvi izbranec letošnjega nabora lige NBA ali bo prevladalo povpraševanje po visokih košarkarjih? Phoenix, ki bo 21. junija izbiral prvi, ima denimo le enega centra z zajamčeno pogodbo za naslednjo sezono (skoraj 36-letnega Tysona Chandlerja), in ker pomanjkanje centimetrov tare tudi Sacramento, Atlanto, Memphis in druge, pridobivajo na ceni velikani. Predvsem 216 cm visoka in 20-letna DeAndre Ayton, ki ga primerjajo z legendarnim Davidom Robinsonom, in Mohamed Bamba ter pet centimetrov nižja in leto dni mlajša Marvin Bagley in Jaren Jackson. Da ima Dončić daleč najvišji košarkarski IQ v vsej ponudbi, pa ne dvomijo več niti Američani, čeprav ga širša javnost onstran Atlantika še ni povsem spoznala.

Status 19-letnega Ljubljančana pred dnevom D potrjuje tudi delovanje analitikov, saj ne secirajo več do podrobnosti njegovih nespornih igralnih veščin. Strinjajo se, da da ima odlično individualno tehniko in imeniten pregled nad dogajanjem, da lahko poskrbi tako za svoje točke kot za učinek soigralcev ter da lahko z zrelostjo in prefinjenim občutkom za prostor in sodelovanje vešče prikrije nekaj vrzeli pri individualnem pokrivanju tekmecev v obrambi. Potem ko je zablestel še na finalnem turnirju evrolige in pobral vse možne lovorike, so se začeli spraševati, ali ni morda že dosegel telesnega vrhunca v svojem razvoju, kar naj bi dajalo prednost drugim kandidatom na »draftu«, Dončića pa obsodilo na stopnjevanje težav s poškodbami.

Toda to je le ugibanje. Da je slovenski as pri vseh merljivih pokazateljih presegel vrstnike iz ameriških univerz, pa je neizpodbitno dejstvo. Prav tako je dokazal, da je pripravljen za telesne napore v ligi NBA. Medtem ko je DeAndre Ayton v tej sezoni odigral 35 uradnih tekem v dresu Arizone, jih bo madridski Real v evroligi, španski ligi, pokalu in superpokalu vsaj 82, če se bo uvrstil v finale DP. Torej natanko toliko, kolikor traja redni del elitne ameriške lige.

Iskanje dlake v jajcu v Dončićevem primeru ne odraža le še vedno žive vzvišenosti Američanov do košarkarjev z drugih celin. Je tudi nekakšna zaščita celotnega športnega ustroja v ZDA, čeprav so njegovi temelji že pošteno razmajani. Časi, ko so univerze med štiriletnim študijem vzgajale fantastične košarkarje, so davno minili, saj se je bistveno znižala raven dela na kolidžih, ki so se tako kot igralci prepustili sodobnim finančnim tokovom. Da bi lahko čim prej čim več zaslužili, so najbolj nadarjeni začeli odhajati v ligo NBA neposredno iz srednješolskih klopi, trenda pa ni spremenil niti dvig starostne meje na 19 let.

Lanski rod udeležencev nabora NBA je bil v povprečju najmlajši doslej, sedem najvišje izbranih pa je bilo brucev. Toda ker so bili vsi plod ameriškega šolskega sistema, so nekako pogoltnili grenko pilulo. Precej težje jim gre po grlu, ko jim 19-letni Slovenec dokazuje, da bi morali nekaj spremeniti v sistemu, ki živi od leta 1947, ko so uvedli košarkarski nabor.