V nadaljevanju preberite:

Danes bodo pokopali britansko kraljico in do konca svojih dni bo zdaj lahko živel kralj. Seveda srečno in dolgo. Točno tako, kot narekuje kanon enega najgloblje zakoreninjenih kolektivnih mitov, kar jih pozna človeštvo. Gre namreč za idejo, da najstarejšemu, če je smola, pa najstarejši, iz legla modrokrvnih sam bog podeli mandat za upravljanje z vsem, kar je v katastru te ali one božje parcele.

Upravlja lahko z zemljo, njenimi bogastvi, divjadjo, ribami, perjadjo in kakopak tudi z dvonožnimi bitji, ki so imela gromozansko srečo, da jih je usoda narodila ravno na ta košček sveta, da lahko služijo dobremu kralju.

Ljudje se jim reče, tem bitjem, ki so na moč podobna kraljem in kraljičnam, le da obdukcija vedno znova pokaže, da imajo drugačne barve kri. Drugačnost, ki izvira od stvarnika! Za potrebe ločevanja svežnjev pravic in dolžnosti, da ne bo pomote. Še več, dobri monarh ima že od pamtiveka dovolilnico še bolj dobrega boga, da plemeniti svojo parcelo.

V praksi to pomeni, da v skladu s pravili božjega mandata lahko zavzame pol sveta: podjarmi lahko vsa divjaška ljudstva, s katerimi ni v taktični žlahti, anektira njihovo zemljo k srečnemu kraljestvu, jih spreobrne k svojemu bogu, tiste, ki se ne dajo zlepa, pa zbaše v delovna taborišča, rezervate, jih zasužnji ali kar sterilizira, lahko jim pobere otroke ali pa jih, kar je še najbolj preprosto, tako ali drugače pobije.