V nadaljevanju preberite:

Za začetek vojne je dovolj, da jo hoče ena sama stran. Za mir je nujno, da ga hočeta obe strani. Da je mir trajen, je nujno še, da je mirovna rešitev takšna, da se z njo lahko dolgoročno sprijaznita obe strani.

Mislim, da v Ukrajini trenutno ni niti prvega pogoja, kaj šele drugega. V zadnjih mesecih – kot sem večkrat opozoril na teh straneh – je Rusija jasno signalizirala, da si miru ne želi. Predstavila ni nobenih realnih pogajalskih izhodišč, je pa zato večkrat vztrajala pri svojih maksimalističnih zahtevah in jih celo okrepila.

To je pravzaprav razumljivo. Še vedno ima dovolj kanonfutra v obliki mladih pripadnikov etničnih manjšin; dokazala je, da periodične upore proti mobilizaciji lahko hitro in uspešno zatre ali pa nezadovoljstvo, kot smo videli v Dagestanu, kanalizira v sovraštvo proti tujcem oziroma pripadnikom drugih etničnih skupin.

Poleg tega je v drugi polovici minevajočega leta dobila še en dragocen vir rekrutov, ki jih (za zdaj) lahko uporabi brez večjih političnih in družbenih posledic: Severno Korejo.

Medtem ko vojna služi krepitvi Putinovega režima, krepitvi popolnega nadzora nad rusko družbo in discipliniranja mladih generacij, ki so (bile) do režima najbolj skeptične (to je bil tudi eden od smotrov invazije), pa njeno nadaljevanje ustvarja vse bolj vidne razpoke tako med ukrajinskimi zahodnimi zaveznicami kot znotraj njih.