V nadaljevanju preberite?

Rutger Bregman v knjigi Zgodovina skozi prizmo optimizma ugotavlja, da smo ljudje v resnici dobri. Pravzaprav želi dokazati, da smo po naravi nagnjeni k prijaznosti, sodelovanju in zaupanju. Spotoma pa postavi še drzno tezo, da so nas v nasprotno (in menda zmotno) le prepričali. Seveda s točno določenim namenom! Da nam vladajo.

Če verjamemo, da smo po naravi slabi, potem se lažje sprijaznimo z nujo, da nam je potrebno vladati. Da nas je treba obvladati! Če reda ni v nas, mora priti od zunaj! Kaj pa je civilizacija drugega kot preplet institucij, ki skrbijo, da naša domnevno sebična in pohlepna narava ne pride na dan?

Na eni strani imamo torej red, ki ga zagotavljajo oblastniki; na drugi pa apokaliptično idejo kanibalskega kaosa, v kar bi kakopak eksplodiral svet, če bi oblastniki in njih institucije popustili uzde.

Dokaze, da ljudje ne verjamemo, da smo dobri, srečamo na vsakem koraku. Vedno več jih je. Dokaz je v zakonodajni hipertrofiji. Kaj nam sporoča vedno več pravil, s katerimi reguliramo ukrivljenost banan, debelino naše izolacije, hitrost kolesarjenja, količino meteorne vode per capita, po novem pa tudi to, koliko dreves ima lahko travnik, da mu še rečemo pašnik? Sporočilo je jasno! Človek je sebičnež, nujno ga je treba zaščititi pred njim samim.