Dolar na dolar – nova svetovna valuta?

To poletje sta medijski pozornosti ušli dve pomembni izjavi zahodnih finančnih institucij. Ameriška centralna banka (Federal Reserve) je nerada priznala, da zaznava zamenjevanje ameriškega dolarja za zlato v centralnih bankah po svetu. Skoraj sočasno je Mednarodni denarni sklad (IMF) objavil raziskovalni članek, v katerem poroča o podobnem, in sicer »presenetljivem zmanjšanju« deleža dolarja v deviznih rezervah centralnih bank in vlad.

Hladna vojna Združenih držav Amerike proti Kitajski je povzročila geopolitično fragmentacijo sveta, tej pa pospešeno sledi geoekonomsko drobljenje. Vse več držav je v minulem desetletju naredilo majhne in tudi večje odmike od svoje »dolarske odvisnosti«, natančneje – odvisnega položaja v mednarodnem finančnem redu, ki ga nadzira dolar, osrednja valuta mednarodnega plačilnega prometa in svetovna rezervna valuta vse od mednarodne finančne konference v Bretton Woodsu leta 1944.

Ta sistem se v zadnjem desetletju pospešeno preoblikuje v gibanju z enovitim imenom dedolarizacija, ki vključuje več načinov, s katerimi se države globalnega juga odmikajo od dolarja in razmišljajo o alternativah. Najglasnejši znanilki tega trenda sta državi, ki ju kolektivni zahod obravnava najbolj antagonistično, Kitajska in Rusija, ki ameriški dolar uporabljata le še v pičlih petih odstotkih medsebojne trgovine. Podatek dobi še večjo težo ob upoštevanju, da je Rusija lani postala največja trgovinska partnerica Kitajske. Poleg tega ekonomisti na primeru Rusije opažajo pojav »juanizacije« njene mednarodne trgovine, med drugim zato ker Rusija kitajski renminbi (alternativno, juan) delno uporablja tudi v mednarodni trgovini s Filipini, Japonsko, Malezijo, Mongolijo, Singapurjem, Tadžikistanom, Tajsko in Združenimi arabskimi emirati (ZAE).

Ameriška centralna banka je nerada priznala, da zaznava zamenjevanje ameriškega dolarja za zlato v centralnih bankah po svetu. FOTO: Chris Wattie/Reuters

Plašnice čez zahodne oči

V svojih lokalnih valutah medsebojno poslujeta tudi Kitajska in Brazilija, prav tako Rusija in Iran. Kitajska zemeljski plin od ZAE prav tako kupuje v renminbiju, o tej možnosti se dogovarja tudi s Savdsko Arabijo. Lani je tudi Indija nafto od ZAE prvič v zgodovini kupila v svoji nacionalni valuti, indijski rupiji. V sistemih čezmejnih plačil z uporabo lokalnih valut, mimo ameriškega dolarja, so se na eni strani povezale države Jugovzhodne Azije ter na drugi afriške države.

Globalni jug se povezuje tudi na področju digitalnih valut, česar se ameriška centralna banka še posebno boji, sodeč po zahodnem medijskem diskurzu. Finančna in medijska družba Bloomberg je spomladi objavila prispevek, v katerem opozarja na vlogo Kitajske pri dedolarizaciji prav skozi uporabo digitalne valute centralne banke v sistemu mBridge, ki povezuje centralne banke Kitajske, Tajske, ZAE in od junija letos tudi Savdske Arabije, ki se tako na še eni fronti oddaljuje od statusa dolgoletne zaveznice ZDA. To zgolj širi možnosti Kitajske, da nafto in plin od Savdske Arabije in ZAE kupuje ter plačuje v renminbiju.

Zahodne finančne institucije in analitiki na pojav gledajo s povečanim zanimanjem in značilnim skepticizmom glede njegovih učinkov. Četudi se je uporaba ameriškega dolarja v svetovnih deviznih rezervah od leta 2000 zmanjšala z okoli treh četrtin na 58 odstotkov do leta 2023 (brez upoštevanja okrepljene vrednosti dolarja pa na 55 odstotkov), je član sveta guvernerjev ameriške centralne banke Christopher J. Waller pojav še letos februarja javno komentiral z nekoliko paradoksalnim poudarkom, da se dedolarizacija sicer postopno odvija, a da si ne predstavlja, da bi dolar izgubil vlogo rezervne valute ter primat v trgovini in financah. Slabitev statusa dolarja predvsem v ZDA seveda vzbuja skrb, naj bo ta ubesedena ali ne, saj šibi učinkovitost sankcij, hkrati pa nalaga polena na ogenj združenodržavne politične disfunkcionalnosti in krepi kitajski renminbi. Z rastjo zadnjega ga utegne vse več držav videti kot boljšo valuto za trgovanje, katere prednost je prav njena varnost pred dolgo roko sankcij.

Ključni razlog za različne dedolarizacijske pojave je prav želja številnih držav, da bi bile odporne na gospodarske sankcije, predvsem na sankcije ZDA. FOTO: Gary Cameron/Reuters

Vsi na zahodu se ne slepijo. Do pred nedavnim strateg v banki Credit Suisse Zoltan Pozsar, ki ameriški finančni sistem kot nekdanji sodelavec centralne banke in IMF pozna od znotraj, zagovarja idejo, da gre svetovni finančni sistem skozi »monetarno ločitev« od hegemonije ameriškega dolarja in da postaja tudi v finančnem smislu bolj multipolaren. Že več kot 15 let dolarju temno prihodnost v vrsti knjig napoveduje tudi ameriški investicijski bankir James Rickards, ki opozarja prav pred dovzetnostjo dolarja za to, da ga vlade drugih držav napadejo z metodo akumulacije zlata in prek vzpostavitve nove globalne valute.

Uporaba dolarja kot orožja

Zahodni mediji so nagnjeni k razlaganju novih povezav med Kitajsko, Rusijo, Iranom in njihovimi partnericami skozi metaforo oblikovanja »osi zla«, katere izključni namen naj bi bil zrušiti prevlado zahoda. A prav procesi dedolarizacije kažejo, da je povezovanje med temi državami prej odziv na ravnanje zahoda kot resna motivacija za ogrožanje »na pravilih temelječega mednarodnega reda«, ki ga poleg ameriške centralne banke pomembno vzdržujeta še Svetovna banka in IMF. Vse te države so se v resnici prisiljene zbliževati predvsem zato, da lahko s skupnimi močmi učinkoviteje odbijajo moč zahodnih sankcij.

Ključni razlog za različne dedolarizacijske pojave je prav želja številnih držav, da bi bile odporne na gospodarske sankcije, predvsem na sankcije ZDA. Slednje v celo vrsto držav skupno ta hip usmerjajo več kot 15.000 različnih sankcij, trikrat več kot Švica, kjer so sprejeli približno 5000 sankcijskih ukrepov, in Evropska unija na tretjem mestu s 4800 sankcijami. Vse te sankcije nimajo podlage v mednarodnem pravu. Legalno avtoriteto za sprejemanje sankcij proti državam imajo le Združeni narodi s podporo svojega varnostnega sveta: ti imajo 875 aktivnih sankcijskih ukrepov. Sankcije je pred kratkim preštel in objavil medijski portal in podcast Geopolitical Economy Report.

Pogled na ekonomske sankcije z globalnega juga je zelo drugačen od načina, kako nanje gledamo z globalnega severa – kot na pravičen mehanizem kaznovanja režimov, ki se tako ali drugače prekršijo čez ekonomski in moralni normativ zahoda. Globalni jug medtem na sankcije ne gleda kot na neko bolj benevolentno alternativo vojni, ampak kot na bojno sredstvo, ki je včasih lahko bolj smrtonosno od oboroženega napada. To potrjujejo katastrofalne posledice, ki so jih sankcije imele predvsem za manjše države, kot so Kuba, Venezuela, Severna Koreja, Afganistan, Sirija, Sudan, a tudi na večje, denimo Iran.

Obvoznica okoli sankcij

Za pomemben impulz v dedolarizacijskem gibanju so poskrbele ZDA in EU same, ko so po ruski invaziji na Ukrajino zamrznile rezerve ruske centralne banke v vrednosti 300 milijard dolarjev. Če ruske ekonomije to ni prizadelo, kot bi si kolektivni zahod želel, oziroma se je ta izkazala za bolje pripravljeno, kot je upal, so se lekcije naučile predvsem manj odporne manjše ekonomije. Ekonomistka Agathe Demarais iz Evropskega sveta za zunanje odnose je o tem napisala lani izdano knjigo Backfire: How Sanctions Reshape the World Against US Interests (Povratni učinek: Kako sankcije preoblikujejo svet v nasprotju z interesi ZDA). V njej sankcije primerja z antibiotiki, ki v primeru pretirane uporabe postanejo neučinkoviti. Opazovala jih je namreč vse od leta 2014, ko je Rusijo doletel prvi velik paket sankcij po aneksiji Krima in se je pokazalo, da je imel nenadejane učinke ne le na rusko gospodarstvo, ampak tudi na zahodna podjetja in celo varnost delovnih mest v teh podjetjih na zahodu.

Ekonomisti od začetka invazije detektirajo še povečanje preusmerjanja številnih držav globalnega juga (a tudi držav globalnega severa) od valut k zlatu, četudi to ne ustvarja dodatnih denarnih tokov, je na neki način mrtvo premožeje države. Prednost zlata je seveda njegova materialnost in varnost pred vplivom sankcij. Diverzifikacijo sredstev – torej, premik k zlatu in povečanje rezervnega deleža netradicionalnih valut –, ki jo prakticirajo centralne banke po vsem svetu, potrjuje tudi raziskovalni članek, ki ga je junija objavil IMF in identificiral 46 različnih centralnih bank po vsem svetu, ki aktivno diverzificirajo svoje rezerve, še zdaleč torej ne le Rusija in nekaj njenih zaveznikov. Zmanjšano vlogo dolarja poročilo detektira v obdobju zadnjih dveh desetletij, hkrati pa v državnih portfeljih kot morebitne posledice ne zaznava zvečanja deležev preostalih treh velikih valut, evra, jena in funta. Ekonomisti Serkan Arslanalp, Barry Eichengreen in Chima Simpson-Bell, ki so podpisani pod poročilo, zaznavajo prav nasprotno: rast portfeljskega deleža tega, čemur pravimo »netradicionalne rezervne valute«, kot so avstralski, kanadski in singapurski dolar, kitajski renminbi, južnokorejski won in nordijske valute, predvsem norveška in švedska krona. Avtorje poročila posebej čudi, da se dolarski delež deviznih rezerv ni povečal, glede na to, da se je dolar okrepil zaradi zviševanja obrestnih mer. Videti je, da ekonomistom pojasnjevanje pojava onemogoča njihov fokus na izključno ekonomske parametre brez upoštevanje geopolitičnih razmer v svetu.

Vizija alternativne valute

Medtem ko so zahodne ekonomije po splošnem konsenzu najverjetneje dosegle svoj razvojni zenit, še naprej rastejo ekonomije držav, ki sestavljajo medvladno organizacijo in politični blok BRICS+: Egipta, Etiopije, Brazilije, Indije, Irana, Južne Afrike, Kitajske, Rusije in ZAE. To je pomembno ob dejstvu, da je blok že od ustanovitve eden od nosilcev ideje dedolarizacije in vse bolj aktivno nastopa tudi kot alternativni ekonomski blok. Ključni faktor tega je New Development Bank, Nova razvojna banka, ki jo je ustanovila prvotna peterica članic in katere ključna vloga je izdajanje posojil v nacionalnih valutah držav članic. V bloku že več let teče živahna razprava o možnosti ustanovitve lastne valute, v kateri bi medsebojno poslovale članice.

Profesorica mednarodnih financ na Univerzi v Denverju Ilene Grabel sedanje stanje mednarodnih financ označuje kot obdobje »produktivne inkoherence«, v katerem stari model vse bolj kaže hibe, novi pa kažejo šele obrise. Živahna razprava o ločitvi od dolarske ekonomije z dolgim zgodovinskim zaledjem poteka v latinskoameriški regiji. Do zasuka argentinske oblasti v skrajno desno z lansko izvolitvijo Javierja Mileia za predsednika sta bili Argentina in Brazilija pod predsednikom Lulo da Silvo najbolj aktivni zagovornici vzpostavitve nove valute (z delovnim imenom sur), v kateri bi medsebojno poslovale države pristopnice iz latinskoameriške regije, ki pa ne bi nadomestila nacionalnih valut po vzoru evra.

Pobuda ni nova, iskanje neodvisne regionalne finančne arhitekture ima svoje korenine v prizadevanjih, ki segajo v 70. leta, ko so države andske regije začele prvič proučevati možnost ustanovitve »andskega pesa«. V obdobju ekvadorskega predsednika Rafaela Corree je bila v dvostranski trgovini južnoameriških držav v obtoku valuta sucre, ustvarjena prav za ta namen. Ideja skupne latinskoameriške valute je, da državam mednarodnih transakcij ne bi bilo treba več opravljati prek korespondenčne banke s sedežem praviloma v New Yorku ali Miamiju; tovrsten postopek lahko traja tudi teden dni, kar še posebno otežuje poslovanje srednje velikim in malim podjetjem.

Nekdanji ekvadorski predsedniški in podpredsedniški kandidat ter ekonomist Andrés Arauz meni, da latinskoameriški zgledi ponujajo model in tehnološke rešitve za vzpostavitev alternativne svetovne valute za mednarodno poslovanje držav globalnega juga. Uvedba take valute je le še stvar politične volje. Že lani je v intervjuju za Geopolical Economy Report razlagal, da ključno vlogo pri tem lahko odigra prav BRICS+ prek svoje Nove razvojne banke, ki lahko svoje poslanstvo izpolni tako, da postane klirinška oziroma poravnalna banka brez strahu pred sankcijami ZDA. Na potezi je vodstvo banke, ki mora po njegovem mnenju sprejeti odločitev, »ali želi solidarnostno podpirati globalni jug«. Alternativa je po njegovih besedah ta, da banka na koncu vendarle postane le še en kreditodajalec, katerega smoter obstoja je neformalno članstvo v elitnem Pariškem klubu.