V nadaljevanju preberite:

Lani sem se v toplem jesenskem dnevu s svojimi gostitelji odpravil iz Damaska na pot, ki so mi jo, z značilno bližnjevzhodno gostoljubnostjo, samoiniciativno pripravili na podlagi mojih preferenc in interesov. Odpravili smo se proti severozahodu, do hribovja, ki se dramatično dviga nad planjavami, ki obkrožajo mesto. Cilj: Sednaja.

V zadnjem tednu je kraj dobil žalostno svetovno slavo in se pridružil toponimom groze, ki jih dobro poznamo iz evropske zgodovine 20. stoletja: Goli otok, Jasenovac, Lubjanka, Gonars, Mauthausen, Rižarna, Stari Pisker.

Pred dobrim letom me je pot vodila mimo proslulega zapora na vzpetino nad krajem, kjer stoji istoimenski samostan. Svetišč je pravzaprav več: sam sem obiskal tri. Spodaj, tik nad slikovitim mestecem, stoji Patriarhijski samostan Naše Gospe iz Sednaje. Gre za pravoslavno svetišče, ki naj bi ga dal zgraditi cesar Justinijan (torej sočasno s Hagijo Sofijo, znamenito cerkvijo San Vitale v Ravenni ali nam bolj bližnjo Evfrazijevo baziliko v Poreču).