V kolumni preberite: 

Pred približno dvajsetimi leti sem se prvič udeležil znanstvene konference v tujini. Od takrat sem bil na številnih znanstvenih srečanjih, kjer me vedno znova presenečajo tisti, ki svoj referat pripravijo napol, pomanjkanje vsebine kompenzirajo s svojim velikim egom in kot po pravilu ne upoštevajo odmerjenih petnajst minut za predstavitev svoje raziskave. Če v to nesrečno kombinacijo dodamo še moderatorja, ki ne zna paziti na čas, potem ti samovšečni znanstveniki govorijo, govorijo, govorijo ... in praviloma zelo malo povedo. Z leti imam tudi vse manj potrpljenja za tiste, ki so po desetih minutah predstavitve še vedno pri svojem uvodu in so popolnoma šokirani, ko jim moderator sporoči, da imajo na voljo le še pet minut. Takrat preklopijo v vlogo žrtve, ki ji zaradi skopo odmerjenega časa ni uspelo razložiti veličine in pomembnosti svoje raziskave.