V kolumni preberite: 

Nalil sem nama še en kozarec vina. Vedel sem, da se bo zaradi tega najin svet malo »zadondolal«, a to sem opravičeval z dejstvom, da pred nama ni več neskončno veliko družinskih druženj. Lovil sem čas, ki se bo neobhodno iztekel.

Moj oče pije belo vino. Po kosilu sva obsedela za mizo in pripovedoval mi je o svojem očetu, mojem dedku, ki je umrl že v času njegove mladosti, in o mami, moji babici – ah, kaj babici, pri nas smo ji rekli stara mama – trdoživi ženski, ki je po moževi smrti več kot štirideset let živela kot vdova, se lotila vsakega dela in pokonci držala celotno družino. Nato mi je govoril o ljudeh v vasi, v kateri je odraščal. Pripovedoval mi je o njihovih usodah in vse bolj je postajalo jasno, da skoraj nobeden med njimi ni izpolnil čislanega ideala tradicionalnega družinskega življenja. Skoraj v vsaki zgodbi teh malih ljudi je nekaj umanjkalo. Nekatere družine je razdrla razveza. Ponekod bratje in sestre ne govorijo med seboj. Še večkrat je družino raztreščil alkohol. In tudi v tej vasi je vsaka peta ženska padla po stopnicah.