Koliko zasebnosti še imamo?

Kot urednik pogosto dobivam jezne pritožbe znanih in manj znanih ljudi, zakaj jih novinarji omenjamo v svojih člankih. V človeški naravi je, da se radi izpostavimo v pozitivni luči, a smo prizadeti, ko se znajdemo pod žarometi kritike. Če je pogovor vljuden, se sogovornikom trudim pojasniti, da ne morejo sami odločati, s katerimi zgodbami se bodo pohvalili in v katerih jih sploh ne bo. Poskušam jim razložiti, da sta pravica do svobode izražanja in pravica do zasebnosti dva obraza istega kovanca.
Obenem pa me zelo čudi, da lahko za skoraj vse svoje znance in prijatelje, pa tudi mnoge tiste, ki so me klicali s prošnjo, da jih v naših člankih ne omenjamo, le s klikom ali dvema na straneh družabnih ali družbenih omrežjih izvem, denimo, kje so letos dopustovali. Oddaljenost ni nobena ovira, lahko so bili v Dalmaciji, Turčiji, Avstraliji ali na Arktiki. Izvem lahko tudi, kaj so jedli, v katerih restavracijah so bili in s kom so bili. Včasih še celo bistveno več od tega. O uspehih njihovih otrok, težavah v službi ...
 

Kot je rekel boter Mesec: Kazen mora biti vzgojna

Čeprav so ameriške nadzorne institucije doslej zaostajale za evropskimi pri omejevanju moči tehnoloških gigantov, so se ta teden v ZDA glede varstva zasebnosti zgodili trije pomembni dogodki. Prvi: Ameriško pravosodno ministrstvo je napovedalo obsežno preiskavo proti monopolom tehnoloških velikanov. Jasno jim je, da je njihova moč večja od moči večine vlad držav. Zato lahko, če je seveda nekdo za to pripravljen plačati, vplivajo na izide volitev, in zdaj je verjetno zadnja priložnost, da državne nadzorne institucije omejijo njihovo moč. Drugi: Ameriška komisija za vrednostne papirje in borzo je Facebook kaznovala s plačilom sto milijonov dolarjev, ker so zavajali vlagatelje glede zlorabe osebnih podatkov. Tretji: Odločitev ameriške zvezne trgovinske komisije FTC, s katero je Facebooku naložila rekordno kazen pet milijard dolarjev zaradi zlorabe osebnih podatkov več deset milijonov uporabnikov. FTC je najvišjo kazen, ki jo je kdaj izrekel, utemeljil tudi s preventivnim učinkom: »Ne le da preprečimo podobne zlorabe osebnih podatkov v prihodnje, temveč želimo vplivati na Facebookovo kulturo in njihovo razumevanje posameznikove zasebnosti.«



Razsežnosti zlorab osebnih podatkov so zelo podobne posledicam podnebnih sprememb: so postopne, večino časa nas ne motijo in jih razen v ekstremnih razmerah sploh ne opazimo, temveč šele ko pridejo stoletne poplave, temperaturni rekordi in suša. Podobno je z osebnimi podatki: Vemo, da katastrofe bodo in da bodo pogostejše, ne vidimo pa povezave med njimi in svojim ravnanjem. Tudi ne verjamemo, da se bo katastrofa zgodila nam.



Pa je sploh mogoče ohraniti zasebnost na način, o katerem mislimo, da je veljal nekoč v preteklosti? Menim, da zasebnost tudi nekoč ni bila sveta in spoštovana, le načini vdora vanjo so bili počasnejši in verjetno robatejši, na primer vaške govorice in medsosedsko opravljanje. Si lahko predstavljate, da bi bili pred denimo dvajsetimi leti pripravljeni popolnemu neznancu zaupati, da imate težave s srcem, krvnim tlakom in da vas muči nespečnost? Danes vse to ve vaša pametna ura, ki je povezana z vsemi drugimi pametnimi napravami, podatki o vas pa se hranijo na spletni strani proizvajalca. Bi popolnemu neznancu povedali za vaše zaupne pogovore? Ti so shranjeni na komunikacijskih platformah, kakršen je Facebookov messenger. Ste vašemu življenjskemu partnerju pripravljeni povedati, kje vse ste bili v službenem času? Zaradi potreb po optimizaciji se gibanje zaposlenih v določenih poklicih, zlasti v logistiki, vseh osem ur beleži v realnem času. Zaradi pametnih naprav vemo o sebi več kot kdajkoli prej, četudi se morda slabše poznamo med sabo.

Tehnologija nam je nedvomno skrajšala čas komunikacije in jo poenostavila. Omogočila nam je dostop do neslutenih količin podatkov in znanja ter s tem spremenila naš odnos do znanja. Zato se mi zdi, da je zasledovanje idealiziranih konceptov zasebnosti utopično. Pri starih konceptih pa verjetno tudi ne bo možno vztrajati.


 

Kaj je naloga države v novem svetu?

Danes, ko smo vsi izpostavljeni tehnološkim gigantom in digitalizaciji, se svet deli na dve skupini ljudi: na tiste, ki razumejo tehnologijo, in na tiste, ki je ne. Kdo v takšnem okolju posameznika lahko zaščiti pred močjo tehnoloških velikanov? Milijardna kazen Facebooku je dokaz, kakšna sta vloga in poslanstvo nadzornih institucij pravne države – ne da nasprotujejo tehnološkemu razvoju, ampak da v novem digitalnem svetu umetne inteligence zaščitijo posameznika pred zlorabami korporacij, ki so za svoj dobiček pripravljene prodati podatke o svojih uporabnikih.

Ta teden se je tudi zelo jasno pokazalo razmerje moči med državo in zasebnim gigantom. Zasebno podjetje, kot je Facebook, čigar vrednost je v petek na borzi znašala 515 milijard evrov, zasleduje dobiček, zato je za Marka Zuckerberga morebiti teh pet milijard kazni le poslovni strošek, ki mu bo morda celo omogočil priložnost za deset milijard novih prihodkov. Država pa ima moč, da določene pravice, med katere sodi tudi pravica do zasebnosti, zaščiti. Tokrat so nadzorne agencije izdale večmilijardno kazen podjetju Facebook. Lahko pa bi kaznovale tudi Marka Zuckerberga osebno. To bi bolelo in učinkovalo veliko bolj.