Google, Facebook in prijatelji na prepihu

Najbrž še nikoli niste slišali Johna Shermana. Mnogi bolj poznajo njegovega brata generala Williama Tecumseha Shermana, ki se je izkazal kot poveljnik severnjaške, unionistične vojske med ameriško državljansko vojno in po katerem so med drugo svetovno vojno in po njej v ZDA poimenovali znani tank sherman. A vrnimo se k generalovemu bratu Johnu. Njega najbrž bolje poznajo le nekateri zgodovinarji in verjetno so zanj slišali tudi ekonomisti, kajti možakar je bil v osemdesetih letih 19. stoletja ameriški minister za finance in nekaj časa prvi mož zunanjega ministrstva. Za gospodarstvo ZDA pa je pomemben predvsem kot avtor znanega Shermanovega protimonopolnega zakona (Sherman Antitrust Act), ki ga je ameriški kongres sprejel leta 1890.

Proti moči velikih pet

In ravno na ta zakon se zdaj že lep čas sklicujejo tako posamezni republikanski kot demokratski kongresniki in senatorji pri namerah, da bi omejili moč, beri monopol, tako imenovanih velikih pet tehnoloških podjetij – Google, Facebook, Amazon, Microsoft in Apple. Veliko politikov iz obeh največjih ameriških strank namreč že nekaj let opozarja na veliko moč, ki jo imajo tehnološki velikani v ameriški družbi in gospodarstvu. V kongresu so imeli v odboru za trgovino že posvetovanja, kaj narediti, v ameriških medijih pa smo lahko brali, da naj bi pravosodno ministrstvo pod drobnogled vzelo Google, Zvezna komisija za trgovino (FTC) pa naj bi že preiskovala monopolni položaj Amazona na ameriškem trgu.


Pri Googlu gre zlasti za preiskovanje poslov, ki so povezani s spletnim iskanjem, kjer Google zaseda že več 70 odstotkov trga, in zamerijo mu predvsem to, da je pri rezultatih iskanja dajal prednost sebi in svojim partnerjem, pod drobnogledom pa naj bi bili tudi drugi deli poslovanja. Amazon je daleč vodilno podjetje pri nakupovanju prek spleta in očitajo mu, da zaradi svojega monopolnega položaja onemogoča manjšim trgovskim podjetjem, zlasti s področja prodaje prehrane in oblačil, da bi se uveljavili na trgu spletnih nakupov.

Neusmiljeni Evropejci

Pri Googlu so sicer že navajeni, da jim oblastniki podrobneje gledajo v drobovje. A doslej mu še niso prav posebno resno zagrozili, leta 2011 ga je zaradi domnevnega kršenja konkurence preiskovala ameriška Zvezna komisija za trgovino in mu na koncu naložila dobrih 20 milijonov dolarjev globe.

Bolj neusmiljeni do Googla so v Evropi, evropska komisija ga je že večkrat pošteno udarila po žepu. Pred dvema letoma so tega tehnološkega velikana kaznovali z 2,4 milijarde evri zaradi čudnega razvrščanja nakupovalnih iskalnih poizvedb. Lani so iz Bruslja dobili kazen v višini 4,34 milijarde evrov, in sicer zaradi očitnega favoriziranja lastnih aplikacij v prav tako njihovem operacijskem sistemu android, letos marca pa so morali plačati 1,5 milijarde evrov zaradi kršitev konkurenčnosti na področju spletnega oglaševanja.

Začetna faza preiskave proti Googlu in Amazonu morda ne bo pripeljala do zakonodajnega ukrepa oblasti, lahko pa se zgodi, opozarjajo poznavalci, da bosta velikana prisiljena se razbiti na manjša podjetja ali pa bosta delila usodo Microsofta iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko ameriškim oblastem sicer ni uspelo Microsofta razbiti na dve podjetji ali več, a je bil Bill Gates s sodelavci zaradi pritiska politike prisiljen opustiti del razvoja in s tem omogočiti, da so se lahko uveljavila podjetja, kot je Google.

Kazen za Facebook

Lahko se tudi zgodi, da bodo ukrepali s finančnimi kaznimi, kot so minuli petek proti Facebooku, ko mu je Zvezna komisija za trgovino zaradi kršenja pravice do zasebnosti uporabnikov potrdila pet milijard dolarjev visoko kazen. Kazen Facebooka ni presenetila. Podjetje je v zadnjem rednem četrtletnem poročilu že zapisalo, da je rezerviralo sredstva za morebitno poplačilo kazni. Gre sicer za najvišjo tovrstno globo, ki jo je izrekla FTC. Organi so preiskovali neupravičen dostop zdaj že propadle družbe Cambridge Analytica do podatkov o uporabnikih, ki jih je organizacija izkoriščala za potrebe predsedniške kampanje Donalda Trumpa. Facebook, ki ima po svetu dve milijardi uporabnikov, je pravila kršil tudi s tem, da je podatke o uporabnikih delil s poslovnimi partnerji.

Zanimivo je, da je spomladi k razbitju Facebookovega monopola pozval tudi njegov soustanovitelj Chris Hughes. V članku v New York Timesu je javno pozval ameriško vlado, naj razbije velikana na manjše dele, na primer z ločitvijo Instagrama in WhatsAppa. Hughes je skupaj z Markom Zuckerbergom, Eduardom Saverinom in Dustinom Moskovitzem leta 2004 med študijem na Harvardu ustanovil družbeno platformo facebook. Vsi razen Hughesa, čigar premoženje naj bi bilo vredno okrog 430 milijonov dolarjev, so danes milijarderji. Zuckerberg je na čelu Facebooka in nadzira kar 60 odstotkov delnic podjetja, vrednega 500 milijard dolarjev, in obvladuje 80 odstotkov vseh svetovnih prihodkov družabnih omrežij. Hughes je še zapisal, da so ameriški zakonodajalci predolgo občudovali Facebookovo eksplozivno rast in spregledali lastno odgovornost za zaščito Američanov in konkurence na trgu.

Ko se vmeša politika

Facebook, Google, Apple, Amazon in tudi Microsoft, ki pa ni toliko na udaru kot prvi štirje, so tako veliki, da lahko z diktiranjem pravil na trgu in njihovo zlorabo izrivajo morebitne nove vstopnike na trg, s čimer onemogočajo možnost proste izbire potrošnikom oziroma uporabnikom. Razbitje tehnoloških velikanov, s katerimi najbolj grozi demokratska senatorka in predsedniška kandidatka Elisabeth Warren pa tudi drugi demokratski senator in predsedniški kandidat Bernie Sanders, ni neizvedljivo. Oba demokratska senatorja sta prepričana, da imajo velika tehnološka podjetja preveč moči nad ameriško družbo, ekonomijo in demokracijo. Ker Google ni priljubljen niti pri predsedniku Trumpu, ki mu očita, da pri razvrščanju iskanih rezultatov favorizira demokrate in zapostavlja republikance, zato da je ideološko nepristransko, se lahko zgodi, da bo postalo razbitje monopolov velikih tehnoloških podjetij tudi eno od pomembnih političnih vprašanj v predsedniški volilni tekmi prihodnje leto.
Kot opozarja Farhad Manjoo, novinar New York Timesa, ki že več kot dvajset let spremlja dogajanje v velikih tehnoloških podjetjih, je razlog, zakaj bi politiki ukrepali in jim omejili moč, predvsem ta, »ker so zelo, zelo velika in jih že njihova velikost naredi strašljive. In igrajo zelo veliko vlogo v osebnem življenju vsakega Američana in tudi v družbi na sploh. Če imate sodobno življenje, je nemogoče, da bi to sploh normalno potekalo, ne da bi bila podjetja tako imenovane velike peterice vpletena vanj. In še več, ta podjetja vedo več o nas kot katera koli korporacija doslej v zgodovini. Postajajo bolj podobne vladam kot podjetjem, in s tolikšno vsoto denarja, s katero razpolagajo, lahko odločilno vplivajo tako na demokracijo kot na družbo v celoti. Videli smo že, kako so vesti in sporočila na facebooku in googlu vplivale na potek volitev, a vpliv velike peterice na gospodarstvo in družbo je še večji«, pravi Manjoo v intervjuju za NPR (ameriški nacionalni javni radio) in dodaja, da »že zdaj vplivajo na način prodaje in spremembe delovnih procesov, z razvojem umetne inteligence, v katere razvoj ta podjetja veliko investirajo, pa se lahko spremenijo dosedanja delovna mesta in načini, kako zdaj ljudje služijo denar«.

Tradicija

A boj proti zlorabam velikih monopolistov v ameriški zgodovini ni nič novega. In tukaj spet pridemo do Johna Shermana in njegovega protimonopolnega zakona iz leta 1890. Konec 19. stoletja je imelo v ameriškem gospodarstvu glavno besedo nekaj velikih monopolnih družb, ki so jih vodili tako imenovani roparski baroni, kot so bili J. P. Morgan (bančništvo), Rockefeller (nafta), Carnegie (železarstvo), Duke (tobak), Flagler (železnice, nafta), Stanford (železnice), Vanderbilt (železnice) itd. Preprečevanje konkurence z neetičnimi poslovnimi praksami, monopolizacija, cenovno ropanje potrošnikov ter poskus vplivanja na politiko je šel tako daleč, da so se v Washingtonu odločili za ukrepanje.


Theodore D. Roosevelt je takoj po nastopu predsedniške funkcije 1901. napovedal vojno monopolom in sprožil 45 sodnih postopkov proti največjim ameriškim korporacijam. A to se ni izkazalo za najbolj učinkovito metodo, zato je predsednik Woodrow Wilson leta 1914 ustanovil Zvezno trgovinsko komisijo (FTC) kot regulatorni organ za preprečevanje nelojalne konkurence, in to se je izkazalo za bolj učinkovit mehanizem. Država je tako razbila mnoge monopole – najbolj odmeven primer je razbitje Rockefellerjevega Standard Oila na 34 manjših podjetij – ali jih podržavila, mnoge druge pa je finančno oslabila velika gospodarska kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Povsem uničila jih ni nikoli.